Perun, o njem največ podatkov oz. pisanih virov od vseh slovanskih bogov. Skupaj z nekaterimi drugimi bogovi (Volos, Hors, Dažbog, Stribog, Mokoš) ga omenja kijevski letopis iz 11. st. Je bog groma, strele, plodnosti in ustreza Zevsu, Jupitru, germanskima Thoru in Donarju, litovskemu Perkunasu, indijskemu Parjanyji. Postavljajo ga med vzhodnoslovanske bogove. Njegovo drevo je hrast. V bajkah je opisan kot čemeren starec z rjavo brado, ki zaradi jezljivosti ne more najti žene. Žrtvovali so mu črne živali (telico, vola, kozla, petelina). Mnogi še danes ne verjamejo, da je bil Perun skupen (skoraj) vsem Slovanom in da je bil vrhovni bog, vendar ga lahko najdemo tako v Rusiji kot Polabju, Poljski, Češki, nekdanji Jugoslaviji, tam se pojavlja v številnih toponimih. Perun je vplival na rodovitnost polj, bil varuh zakonov in zagovornik pravice; varoval vojne odprave, bdel nad vremenskimi pojavi. Njemu v čast so v svetih gajih vzdrževali sveti ogenj. Najbrž je povezan tudi s kovaštvom, tako kot npr. Perkunas. Slabe ljudi je kaznoval z bliski in jim požigal hiše. Beseda Perun najverjetneje pomeni ‘tistega, ki udarja’. V Prekmurju se je ohranilo verovanje, da hudo uro pošilja bog Perun. V ustnem izročilu se je obdržal kot sopomenka za grom in tresk: ‘Perün bije’, ‘Perün je fčesna’. Neolitskim in bakrenim kladivom so tam pravili ‘perunski kamen’. Po njem se imenuje roža perunika (Iris germanica), njegova roža je netresk (Sempervivum tectorum); ker vanjo menda ne udari strela, jo Prekmurci imenujejo perünovo perje. Peruna so nadomestili sv. Elija, sv. Aleš in sv. Andraž, najbrž tudi sv. Florjan.
Dostopnost