nadzvočno letenje, letenje s hitrostjo, ki presega zvočno hitrost; ta znaša ob morski gladini 340 m/s oz. 1224 km/h, v večjih višinah pa je manjša. Zrak se pri nadzvočni hitrosti ne more več umikati, zato nastanejo popolnoma drugačne razmere kot pri letenju s podzvočno hitrostjo: propelerji zaradi nastajanja tlačnih skokov na koncu krakov niso več uporabni, spremenijo se sile, s katerimi zrak deluje na letalo. Nadzvočna letala zato poganjajo reakcijski motorji. Oblikovana morajo biti tako, da lahko prodrejo zelo zgoščen zrak v normalnem tlačnem skoku, ki se pojavi pri prehodu skozi zvočno hitrost (zvočni zid). Trup letala je vitek in ima ostro konico, profili krila so tanki in imajo ostre sprednje robove, zunanja površina je zelo gladka, krila imajo obliko puščice. Pri visokih hitrostih nastane potreben vzgon že, če so krila majhna: hitra sodobna letala imajo zato deltasto, okrnjeno ali pa pregibno krilo, tako da je zračni upor razmeroma majhen. Posledica tega sta večja vzletna in pristajalna hitrost. Ker se zvočni valovi v odprtem prostoru lahko širijo le z zvočno hitrostjo, se hrup, ki nastane pri letu z nadzvočno hitrostjo, ne more širiti prosto v vse smeri. Zgosti se v stožčast plašč, ki ga letalo vleče za seboj. Zračni tlak v tem zvočnem stožcu je povečan. Razširja se podobno kot udarni val, ki ga pri letu povzroči hiter izstrelek. Čim hitreje letalo leti, tem ostrejši je stožec. Na mestih, kjer plašč stožca oplazi zemeljsko površino, se za delček sekunde močno poveča zvočni tlak in to povečanje slišimo kot nadzvočni pok. Ta se ne pojavi samo v trenutku, ko letalo prehaja v območje nadzvočnega letenja (to pogosto imenujemo »preboj zvočnega zidu«), temveč se za letalom vleče ves čas letenja z nadzvočno hitrostjo. Če letalo leti z nadzvočno hitrostjo na višini 10.000 m, je na zemlji slišati pok v pasu, širokem ok. 40 km. Pok potuje do tal pribl. 40 sekund, v tem času pa se letalo oddalji že za 13–25 km. Nadzvočno letenje je najbolj sprejemljivo na višinah 10.000–30.000 m, saj je tam gostota zraka precej manjša, zato pa sta manjša tudi zračni upor in poraba goriva. Sodobna nadzvočna vojaška letala (npr. prestrezniki, nosilci vodljivih raket ali jedrskega orožja) dosežejo 2–3 mache (ok. 2400–3600 km/h). Krmarjenje letala pri takšni hitrosti bi bilo brez zahtevne navigacijske elektronske opreme nemogoče, podobno pa velja tudi za iskanje in razpoznavanje ciljev na zemlji. Potreben je obsežen sistem, ki letalom (s tal) pošilja podatke in letalo usmerja pri letu.
Dostopnost