gledališče absurda, oblika avantgardnega gledališča, ki se je uveljavila z igrami S. Becketta, E. Ionesca in A. Adamova. V nasprotju s prejšnjimi slogovnimi revolucijami gledališče absurda ne prelamlja le s takšno ali drugačno tradicijo, ampak nasploh zanika možnost, da bi gledališče lahko prikazovalo smiselno dogajanje. Nivelizirajoč vpliv sodobne civilizacije se zrcali tudi v temeljnih kategorijah gledališkega prikazovanja ljudi: dialog ne omogoča nobene komunikacije več, nadomeščajo ga fraze, mehanično čvekanje; dosledno razvijajoča se fabula, ki je bila dramaturško ogrodje tradicionalne odrske igre, zaradi nepreglednosti modernega življenja in njegovih katastrof izgublja svojo osmišljajočo moč. Zamenjajo jo montažno sestavljeni delci stvarnosti, ki naj bi razkrivali absurdnost v resničnih odnosih.
Dostopnost