manihejci [grško manichaios, ‘živi Mani’], pripadniki manihejske religije; utemeljitelj Mani. Zaradi preganjanj med vladavino Sasanida Bahrama I. (273–276) in njegovih naslednikov so se umikali proti V in Z in pri tem širili svoj nauk. Od 3. st. so manihejske skupnosti obstajale na območju, ki se je raztezalo od Sirije do Galije in Španije. Toda tudi tam so jih grozovito preganjali, npr. pod Dioklecijanom, še posebej pa potem, ko je krščanstvo postalo državna vera (Konstantinov zakon o krivovercih, 326). Od 6. st. je število manihejcev v zahodnorimskem cesarstvu upadalo, v vzhodnorimskem cesarstvu pa je manihejstvo obstajalo še nekaj stoletij, predvsem v t. i. neomanihejskih sektah (pavlicijanci, bogomili in katari). Vzhodno od sasanidske države, v Khorāsānu in Transoksaniji, so manihejci zgradili nova religiozna središča. V 8./9. st. je bilo manihejstvo religija ujgurske države.
Dostopnost