Lidija, v starem veku pokrajina v z. Mali Aziji, na S mejila na Mizijo, na J na Karijo; v 14./13. st. pr. n. š. z morske strani deloma pod vplivom mikenske kulture, s kopenske pod vplivom Hetitov. Jedro lidijske države z glavnim mestom Sarde, od Gigesa naprej doživljala vzpon. Pod Gigesovim naslednikom Ardisom (651–ok. 613 pr. n. š.) pregnali Kimerijce, pod Aliatom (ok. 607–560 pr. n. š.) razširitev države: na Z deloma do Egejskega morja, na V do reke Halis (Kiaksar). Zadnji kralj Krez si je podredil še druga grška mesta Male Azije razen Mileta. 547/546 je Kir II. Veliki vključil Lidijo v perzijsko državo, 334 pod oblastjo Aleksandra Velikega, po njegovi smrti pod oblastjo raznih diadohov, 281–242 in 228–190 del države Selevkidov; 188 pripadla Pergamonu in 133 po oporoki Rimu; pod Dioklecijanom samostojna provinca. Gospodarski razcvet države zaradi naravnih bogastev (drage kovine), rokodelstva (pod vzhodnogrško-jonskim vplivom) in posredništva v trgovini med V in Z.

Sorodna gesla: Aleksander Veliki | Aliat | Bitinija | diadohi | Dioklecijan | Giges | Karija | Kiaksar | Kimerijci | Kir II. Veliki | Krez | lidijski jezik | Magnezija | Mizija | Pamfilija | Pergamon | Sarde | Selevkidi


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek