koordinacijske spojine, kemijske spojine, ki nastanejo z združevanjem preprostih spojin v spojine višjega reda. Nauk o koordinacijskih spojinah, ki ga je zasnoval A. Werner, je razširil pojem valence; tako se lahko tudi molekule samostojnih in obstojnih spojin, H2O (kristalna voda), NH3 (amoniak) in ioni kot Cl– (klorid), F– (fluorid) idr., kot t. i. ligandi namestijo okrog centralnega atoma (redkeje jih je več), valenca centralnega atoma pri tem ni pomembna. Koordinacijsko število predstavlja število ligandov (največkrat 6 ali 4). Pri koordinacijskem številu 4 so liganidi razporejeni okrog centralnega atoma ali kvadratno polarno ali tetraedično, pri kordinacijskem številu 6 pa oktaedrično. Redkeje je ligandov 5 (razporejeni so v obliki trigonalne bipiramide) ali 7 (razporejeni so v obliki pentagonalne bipiramide). Lastnosti kompleksa sestavin, tako železov atom v ionu heksacianoferatu(II) [Fe(CN)6]4– ni več dokazljiv (šele po razbitju kompleksa), prav tako cianidna skupina (CN–) ni več strupena. Manj obstojni so adicijski kompleksi; okrog centralnega atoma ali iona se namestijo kot ligandi molekule, ki so močni dipoli; med ligandi in centralnim atomom so privlačne elektrostatične sile. Značilni ligandi za takšne skupine spojin so molekule vode, amoniaka, komplekse imenujemo hidrate ali aminospojine.
Dostopnost