ljudska likovna umetnost, označitev za likovno ustvarjalnost družbeno in izobrazbeno nižjih plasti prebivalstva. Zanjo veljajo splošne značilnosti ljudske umetnosti, ki odsevajo pri likovnem oblikovanju objektov (ljudska arhitektura) in predmetov za vsakdanjo in osebno rabo (oblikovanje posodja, orodja in raznih priprav, pohištva, oblačil in oblačilnih dodatkov, nakita, hišnega okrasja), tudi za posebne priložnosti (npr. velikonočne butare, praznični kruhi in pecivo, praznična oblačila, verske podobice in predmeti, votivi, molitveniki, glasbila itn). Ljudska likovna umetnost obsega tako ustvarjalnost posameznikov iz naštetih družbenih plasti (umetnost iz ljudstva) kakor tudi njim namenjeno oblikovanje (umetnost za ljudstvo). Njeni ustvarjalci so bili nadarjeni vaški ali izučeni obrtniki (zidarji, tesarji, mizarji, kamnoseki, kovači, lončarji, pletarji itd.), podobarji, poklicni slikarji in kiparji, tudi iz mest in tujine. Kakovost in množičnost sta bili odvisni predvsem od premoženjskih razmer uporabnikov in splošnega gmotnega položaja skupnosti (kmečki baročni razcvet). Vsebinsko in slogovno je povzemala vzore iz visoke kulture in regionalno izročilo. Po razcvetu v 18./19. st. je njen postopen zaton povzročilo nadomeščanje uporabnih in okrasnih predmetov s polindustrijskimi ali industrijskimi izdelanimi predmeti, ki so spodrinili obrtne izdelke, v stavbnem oblikovanju pa zgledovanje po mestni in trški arhitekturi.
Dostopnost