Turingija (Thüringen [tíringen]), nemška zvezna dežela, na Z meji na Hessen, na S na Spodnjo Saško in Saško-Anhalt, na V na Saško, na J na Bavarsko, 16.172 km2, 2,4 mln. preb., glavno mesto Erfurt. V celoti spada v srednjo Nemčijo, v osrčju je triasna Turinška kotlina, na J se dviga Turinški gozd, sredogorski greben iz granitov, predornin, paleozojskih kamnin. Tam so porečja rek Saale, Unstrut, Elster, Werra (j. od razvodnice v Turinškem gozdu). Še se čuti vpliv oceanskega podnebja, a v Turinški kotlini izredno malo padavin (manj kot 500 mm, najmanj v Nemčiji). 25 % ozemlja pokriva gozd; intenzivno kmetijstvo na zelo rodovitnih prsteh v Turinški kotlini, žitnici dežele (žito, sladkorna pesa). Najmočnejši industrijski veji sta strojna in elektroindustrija; večja industrijska središča: Eisenach (avtomobilska industrija), Rudolstadt (izdelovanje umetnih vlaken), Jena (farmacevtska industrija), na območju Turinškega gozda steklarska industrija, izdelovanje porcelana, igrač.
Zgodovina: Franki in Sasi so 531–534 uničili državo Turingijcev, ozemlje j. od rek Helme in Unstrut je postalo del frankovske države. Ok. 600 so do reke Saale z V prodrli Slovani. V začetku 8. st., za časa Bonifacija, pokristjanjevanje in močna germanizacija. V 9. st. nastanek mejnih grofij in vojvodin za obrambo pred Slovani in Madžari. Od 908 del vojvodine Saške, ustanovitev mark (od 968 škofij) Merseburg, Zeitz, Meißen. 1130 so oblast prevzeli deželni grofje Ludovingi, po padcu Henrika Leva (1180) dobili tudi saško palatinstvo, 1247 je rodbina izumrla. V t. i. vojni grofov (1342–46) so Wettinci prisilili turinške grofe, da so jih priznali za fevdalne gospode. Z delitvijo 1485 je ernestinska veja Wettincev dobila srednjo in južno Turingijo, albertinska veja severno Turingijo, 1815 je albertinski del pripadel Prusiji. Preostale male države na tem območju so se 1920 združile v deželo Turingija. Od 1945 sovjetsko zasedbeno območje, od 1949 del NDR, od 1990 zvezna dežela združene Nemčije.
Dostopnost