Kreta (Kríti), največji grški otok, razteza se j. od Egejskega morja od V proti Z, ok. 260 km dolg, 8336 km2, 601.000 preb. (Krečani, prej imenovani tudi Kandioti), glavno mesto Iraklion. Upravna razdelitev na štiri okraje: Hanija, Iraklion, Lasithion, Retimnon. Izrazito kraško gorovje (Ida, 2456 m), reja ovac in koz; na pobočjih in ob obali z milim sredozemskim podnebjem trta, pšenica, oljke, agrumi; hiter razvoj turizma.
Zgodovina: Kreta je bila v starem veku središče kretsko-mikenske kulture in je imela stike z Egiptom in starim Orientom; ok. 100 pr. n. š. prihod Dorcev; razcvet v arhaičnem obdobju (»dedalska« umetnost v kiparstvu), v klasičnem in helenističnem obdobju doživljala samostojen razvoj na obrobju grške zgodovine, ohranila prvotne značilnosti dorske državne ureditve in družbenih razmerij (zgled za Platona, Aristotela idr.). Vpliv helenističnih velesil spodbudil rivalstvo med mestnimi državicami, od sredine 3. st. pr. n. š. zveza kretskih mest; 69/67 pr. n. š. so Kreto osvojili Rimljani, pod Avgustom skupaj s Cirenajko postala rimska provinca. Bleščeč vzpon v cesarskem obdobju; od 395 n. š. v vzhodnorimski posesti, 826–961 arabska, 1204 pripadla Benetkam, nastanek mešane benečansko-kretske kulture (kretska slikarska šola, El Greco), 1669 pripadla Turkom (1897 samostojna), 1913 v Grčiji.
Dostopnost