angleška umetnost, svojevrsten pečat ji je vtisnila lega na otoku. Prazgodovinsko obdobje zaznamujejo impozantni kamniti spomeniki (Stonehenge), ki so jih v mlajši kameni in bronasti dobi, verjetno v počastitev sonca, razpostavljali v krogu. V prvi polovici 3. st. pr. n. š. se je na podlagi tradicije bronaste dobe in novih keltskih vplivov razvil inzularni keltski slog; najbolj se je izrazil v ornamentiki na orožju, posodi in nakitu. Rimska civilizacija je na otoku sicer zapustila številne sledi, vendar ji ni uspelo uničiti keltske kulture; ta je odločilno oblikovala angleško umetnost v zgodnjem srednjem veku. V anglosaškem obdobju, od 5. st. do prihoda Normanov (1066), izstopajo monumentalni kamniti križi z reliefnimi upodobitvami iz evangelijev in legend ter knjižno slikarstvo s pleteninasto in živalsko ornamentiko (Evangeliar iz Lindisfarna) in romansko s fantastičnimi rastlinskimi ornamenti (winchestrska šola, od 966); vplivalo je na knjižno slikarstvo na celini. Normanski slog se je najjasneje izrazil v monumentalni sakralni arhitekturi. Značilne so zelo prostorne katedrale (v Elyju, Winchestru, Durhamu) s široko prečno ladjo, dolgim korom in nizkimi zvoniki, gradovi (londonski Tower, Durhum) in utrjena mesta (Chester). Gotske stavbne oblike so se ohranile skozi vse 16. st., še takrat, ko je angleška umetnost že prevzela renesančne oblike. Velik prenovitelj je bil I. Jones, njegov hladni in strogi gradbeni slog je nadaljeval Ch. Wren. Kratkemu obdobju rokokoja sredi 18. st. je sledil klasicizem (R. Adam). 19. st. je zaznamoval historizem. Po 1850 so z uporabo novih materialov, železa in stekla (Steklena palača v Londonu, 1851) v angleški arhitekturi znova prevladale tradicionalne smernice, jasnost in smotrnost zasnove; močno so vplivale na razvoj moderne arhitekture (J. F. Stirling). Na področju urbanizma je Anglija med vodilnimi državami v Evropi. Angleška vrtna umetnost je ustvarila t. i. angleški park kot krajinski park (18. st.), zgled za vrsto parkovnih ureditev po vsej Evropi. Slikarstvo 16. st. je zaznamoval nemški slikar H. Holbein mlajši, ki je poleg Flamca A. van Dycka v 17. st. bistveno vplival na angleško portretno slikarstvo. 18. st. pomeni razcvet angleškega slikarstva. V prvi polovici je deloval slikar portretov in običajev W. Hogarth, v drugi sta J. Reynolds in Th. Gainsborough privedla portretno slikarstvo do vrhunca. Z realističnimi krajinskimi upodobitvami v začetku 19. st. je J. Constable predhodnik angleškega slikarstva na prostem, to je odločilno spodbudilo evropski plenerizem. Pomembni angleški krajinarji: J. Crome in R. P. Bonington. Turnerjeve slike kažejo nenavadna, povsem osebna krajinska doživetja. Posebna slikarska skupina so predrafaeliti, ki so želeli dati umetnosti novo, globljo vsebino. Predrafaelitom sta utirala pot mistično-vizionarska umetnost velikega klasicističnega grafika W. Blaka in J. Flaxman s svojimi čistimi, antično občutenimi risbami. Oba sta močno vplivala na umetno obrt in knjižno ilustracijo, ta je nato prek angleških obrtnih delavnic in umetnikov oplajala findesièclovsko umetnost po vsej Evropi (Th. Chippendale, J. Wedgwood, W. Morris, A. Beardsley idr.). Pomembna za prenovo arhitekture sta bila ok. 1900 C. R. Mackintosh in glasgowska School of Art. Predstavniki moderne umetnosti v angleškem slikarstvu so mdr.: G. Sutherland, John Piper, F. Bacon, B. Nicholson; predstavniki sodobnega kiparstva K. Armitage, A. Caro, B. Hepworth, H. Moore. Angleškemu pop artu so vtisnili pečat A. Jones, R. Hamilton, D. Hockney in E. Paolozzi; na razvoj op arta je odločilno vplival B. Riley; nove smeri, npr. krajinsko umetnost, je zastopal R. Long. V 80. letih 20. st. močna skupina kiparjev (T. Cragg, R. Deacon, A. Kapoor idr.), v 90. letih pa instalacije, akcije in dela z novimi mediji, velikokrat zavestno provokativna (D. Hirst).
Dostopnost