tabor, 1. zgodovina:označitev za kmečke utrdbe, ki so v slovenskih deželah in bližnji okolici (verjetno po transilvanskem zgledu) nastajale za obrambo prebivalcev pred turškimi vpadi od sredine 15. do 17. st., v ožjem pomenu slovensko narodnopolitično zborovanje na prostem v obdobju 1868–71; največ taborov (od ok. 350 znanih) je stalo na vzpetinah okoli cerkva; veliko jih je bilo sezidanih po vseh pravilih tedanje graditve utrdb, imeli so ustrezne prostore za hrambo zalog hrane. Zaradi kmečkih uporov pa fevdalne oblasti niso bile vedno naklonjene takšni obliki samoobrambe. – Več razlag o izvoru imena tabor; najverjetneje gre za prevzem svetopisemskega imena od husitov in češkega mesta Tabor. – Tabor so začeli organizirati mladoslovenci, da bi izrazili ljudsko podporo programu zedinjene Slovenije, predvsem zahtevam po enakopravnosti slovenskega jezika, strokovnih šolah in slovenski univerzi; k organizaciji taborov jih je spodbudil uspeh madžarskih zahtev 1867 (avstro-ogrska nagodba), zgled pa so bili tabori na Češkem in »besede pod milim nebom«, ki so jih na slovenskem Štajerskem prirejali že od 1863. Na prvem taboru v Ljutomeru (9.8.1868) se je zbralo kar 7000 ljudi; 1869 so se gibanju pridružili staroslovenci in na velikem zborovanju v Vižmarjih (17.5.1869) je udeležencem (25.000–30.000) govoril J. Bleiweis. Tabore so 1871 prepovedali zaradi pritiskov nemškoliberalne vlade; skupaj je bilo organiziranih 18 večjih taborov, in sicer v vseh slovenskih deželah; zadnji tabor je bil 6.8.1871 na Zgornji Buhlji na Koroškem; 1872 mu je sledila le še velika Prešernova slavnost v Vrbi. Tabori so dokazali, da ima slovensko narodno gibanje vse širšo podporo in ni več omejeno na elite.
Dostopnost