italijanska filozofija, že italijanski srednjeveški filozofi (Anzelm Canterburyjski, Bonaventura, Tomaž Akvinski idr.) so bistveno prispevali k razvoju evropske filozofije. Cvetoči humanizem in renesansa (G. Bruno, Coluccio Salutati, L. B. Alberti) sta skupaj z entuziastičnim ponovnim odkritjem antike revolucionirala celotno raziskovanje sveta in narave. Posebno močan je bil Platonov vpliv (G. G. Plethon; Akademija v Firencah; na P. Pomponazzija pa je vplival zlasti Aristotel). Zmagoslavje poskusov, za katere sta si prizadevala predvsem L. da Vinci in G. Galilei, je sprostilo tudi političnoutopične fantazije in kozmološko metafiziko narave (G. Cardano, A. Cesalpino in zlasti T. Campanella). N. Machiavelli je prvi utemeljil samostojno teorijo politike. V 18. st. je Vicova filozofija zgodovine bistveno prispevala k oblikovanju modernega historizma; v 19. st. so P. Galluppi, A. Rosmini-Serbati in V. Gioberti utemeljili filozofsko gibanje, na katerega so vplivali zlasti I. Kant in filozofi nemškega idealizma (B. Spaventa, F. De Sanctis, A. Testa); ob tem se je razvijal tudi pozitivizem (F. Enriques), še zlasti pa neosholastika. Pomembni filozofi 20. st.: B. Croce, G. Gentile, M. F. Sciacca, G. della Volpe idr.; tomizem sta v 20. st. obnovila predvsem A. Gemelli in Zambani. Razen tega so se druga ob drugi razvijale razl. filozofske smeri, med njimi marksizem (A. Gramsci, F. Rossi-Landi) in formalna logika (G. Peano). Sodobna italijanska filozofija je odločilno prispevala tudi k polemiki evropskih razsežnosti o nemškem idealizmu in postmetafizičnem mišljenju (N. Abbagnano, G. Vattimo, L. Pareyson).
Dostopnost