viae ([víe], latinsko, ‘ceste’), v starem Rimu viae publicae, javne ceste, ki so bile namenjene javnemu prometu, zgrajene in vzdrževane na državne stroške, imenovane po svoji funkciji (Via Salaria) ali končnem kraju (Via Tiburtina), pozneje predvsem po visokih uradnikih, ki so jih dali zgraditi, in po cesarjih. Povezovalne ceste, ki so vodile iz Rima, so bile mdr.: Via Casilina, po kraju Casilinum pri Capui; Via Cassia prek kraja Forum Cassi (Santa Maria Forecassi) do kraja Clusium (Chiusi) v Etruriji; Via Latina po Laciju; Via Nomentana po mestecu Nomentum sv. od Rima; Via Salaria [‘solna cesta’] proti sabinskemu mestu Reate (Rieti), po kateri so se Sabinci od morja prek Rima oskrbovali s soljo, Avgust jo je podaljšal do kraja Truentum na Jadranu; Via Tiburtina proti Tiburju (Tivoli). Velike glavne ceste, ki so jih gradili od nekako 300 pr. n. š. in predvsem od 2. st. pr. n. š., so vodile skozi Italijo in province in so bile praviloma grajene (obloga iz kamnitih plošč s kolesnicami, ki so rabile tudi kot žlebovi, na večplastnem temelju) kot umetne ceste (via strata). Na razdalji enodnevnega potovanja so bile opremljene z zavetišči (mansiones) in postajami za menjavo konj (mutationes); obe vrsti postaj, pa tudi naselja, pogosto ustanovljene sredi poti in imenovane po graditeljih, so bila oporna točka srednjeveških in sodobnejših naselbin (npr. Forum Livi, zdaj Forlì). Najpomembnejše velike ceste so bile: Via Aemilia po konzulu Marku Emiliju Lepidu, zgrajena 187 pr. n. š., od Arminija (Rimini) čez Bononijo (Bologna) proti Placentiji (Piacenza), podaljšek Vie Flaminia; Via Appia od Rima proti J do Capue, pozneje do Brundizija (Brindisi), vodila skozi ravnino Agro Pontino, zgrajena med cenzorstvom Apija Klavdija Slepega 312 ali med njegovim konzulatom 307 pr. n. š.; Via Aurelia od Rima vzdolž tirenske obale proti S do kraja Salebro, zgradil verjetno Avrelij Kota (cenzor 241 pr. n. š.), pozneje podaljšana do j. Francije; Via Egnatia od Dirahija (Drač/Durazzo/Durrës, Albanija) oz. od Apolonije (Pojan, Albanija) čez Solun do Bizanca, zgrajena ok. 146–120 pr. n. š., podaljšek Apijeve ceste v Grčiji; Via Flaminia od Rima skozi Umbrijo proti S do Arminija (Rimini), ki jo je zgradil 220 pr. n. š. cenzor Gaj Flaminij, s številnimi mostovi, predor pri kraju Furlo.
Dostopnost