gozdno drevje, drevesa gozdne združbe. Širjenje poškodb in odmiranja dreves, ki ni posledica naravnih poškodb zaradi vremenskih razmer (veter, sneg, žled), je znano od sredine 70. let. Končne znanstvene razlage vzrokov za propadanje še ni, zajema pa več med seboj povezanih dejavnikov. Najpomembnejši so škodljivi plini v zraku (ogljikov dioksid, dušikovi oksidi, ogljikovodiki, fotooksidanti, težke kovine in topila). Izpušni plini avtomobilov in naprav za sežiganje so vzrok za nastanek kislega dežja, ta pa drevju zelo škoduje. Škodljive snovi prodirajo skozi listne reže v listje in iglice, uničujejo klorofil in povzročajo pomanjkanje vode in hranil. Zaradi motenj v presnovi rastlin je asimilacija manjša, manjša pa je tudi odpornost proti mrazu in škodljivcem.
Znamenja Vse drevesne vrste imajo presvetle krošnje zaradi odpadanja iglic in listov, poleg tega pa odmirajo drobne korenine. Posledica je hitrejše ali počasnejše propadanje dreves. Smreka: iglice porumenijo ali porjavijo, vejice se povesijo in izgubijo starejše iglice, iz debla začne teči smola. Jelka: nastanek »štorkljinega gnezda« v vrhu krošnje – pri tem stranske veje prerastejo vrh – in tvorba grmastih vodnih poganjkov na deblu. Bor: iglice so vse krajše in ožje; na veji so le še iglice dveh letnikov namesto štirih, iglice pa so rumenosive. Listavci (bukev, hrast, jesen, javor): listi med žilami porumenijo, postanejo usnjati in odmrejo, pojavijo se neobičajno dolgi stranski poganjki (biči), konci vej se sušijo, odmrejo posamezni deli krošnje.
Vzroki in posledice Poleg snovi, ki so v zraku, so škodljivi tudi mikroorganizmi (glive, virusi), saj zlahka prodrejo v oslabljena drevesa in se v njih množijo. Pomembni dejavniki so tudi vremenski vplivi, npr. izjemno hladne zime in preveč sušna poletja. Končno so nekateri znanstveniki opozorili tudi na možnost radioaktivnega sevanja jedrskih elektrarn kot možnega povzročitelja propadanja. Propadanje gozdov kot posledica tehnološkega napredka pa pomeni ne le bolezen posameznih dreves, ampak motnje v celotnem ekosistemu. Tako kisli dež iz gozdnih tal spira hranila, potrebna za rast. Pri zakisanju tal spuščajo minerali glin aluminijeve ione, ti pa so strup za koreninske vršičke in talne organizme. Poleg dreves in tal so ogrožene še vode. Prva opozorila je bilo slišati v začetku 70. let iz Skandinavije, ko so številna jezera na Švedskem, Norveškem in Finskem postala kisla. Povzročitelj je bil kisli dež z industrijskih območij srednje Evrope in Velike Britanije. Ogroženosti voda zaradi propadanja gozdov pa ne smemo podcenjevati, saj bi bile posledice izgube gozdov kot zadrževalnikov vode in varovalnih gozdov pred snežnimi in zemeljskimi plazovi lahko uničujoče. Poškodbe zaradi oddajanja strupenih snovi v okolje na velikih industrijskih območjih so bile znane že v 50. letih. Z graditvijo visokih dimnikov so se škodljive snovi v zraku porazdelile. Od začetka 70. let so poškodovani gozdovi skoraj vse Evrope in delov Severne Amerike. Propadanje gozdnega drevja so opazili najprej na jelkah, po 1980 tudi na smrekah. Od sredine 80. let je bilo poškodovanih vse več bukev in hrastov, zdaj so prizadete že vse drevesne vrste. 1993 je bilo npr. v Nemčiji nepoškodovanih le še 36 % gozdov, 39 % jih je bilo lažje poškodovanih, 25 % vseh dreves pa je bilo vidno poškodovanih.
Preprečevanje Gozdne uprave skušajo s kalcifikacijo ustaviti zakisovanje tal in preprečiti propadanje gozdov. Apnjenje pomaga le začasno, saj ne odstranjuje pravih vzrokov propadanja. Pomembno je preprečevanje, vendar je oteženo zaradi razsežnosti onesnaževanja zraka. Potrebni so mednarodni dogovori o zmanjševanju izpuščanja škodljivih snovi v zrak. Kljub temu lahko posamezne države prevzamejo pobudo za skrbnejše varovanje okolja. K možnim ukrepom sodijo razvoj javnih prometnih sredstev, zmanjšanje količin izpušnih plinov pri motornih vozilih, pospeševanje izrabe obnovljivih virov energije (sonce, veter), obvezna uporaba čistilnih naprav za toplarne in termoelektrarne. Za varovanje gozdov so pomembni tudi posamezniki s svojim prispevkom k čistemu okolju.
Dostopnost