jidiš, iz srednje visoke nemščine v 13. st. razvit jezik evropskih Judov; posebno razširjen v v. Evropi, od 1880 tudi v Ameriki in drugih deželah. Do 20 % besednega zaklada slovanske in hebrejske jezikovne prvine.

Književnost v jidišu je znana od 13. st.; vse do 19. st. je zajemala skoraj izključno religiozno in vzgojno književnost; po 19. st. vključuje tudi leposlovje v jidišu. Pomembni predstavniki: Sholem Aleichem, I. L. Perez, Mendele Mojher Sforim, Sh. Ash, I. B. Singer.

Sorodna gesla: Agnon, Shmuel Yosef | Ash, Shalom | Judje | judovska književnost | Mendele Mojher Sforim | Perez, Isaac Leib | rotvelš | Sholem Aleichem | Singer, Isaac Bashevis | srednja visoka nemščina


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek