satelitska televizija, področje distribucije televizijskih signalov iz telekomunikacijskih satelitov v geostacionarni orbiti. Prvi satelit, ki je kratek čas oddajal kratke impulze radijskih signalov, je 1957 izstrelila tedanja ZSSR (Sputnik). 26.6.1965 so v orbito poslali prvi telekomunikacijski satelit (Intelsat I, Early Bird); prenašal je signale med Severno Ameriko in Evropo. Geostacionarni telekomunikacijski sateliti potujejo okrog Zemlje na višini 36.400 km. Opazovalcu na Zemlji se zdi, da lebdijo oz. mirujejo, zato sprejemne antene (po enkratnem usmerjanju) ni treba obračati proti satelitu. Tovrstni sateliti so se zelo razvili in se uporabljajo za telefonske, radijske in televizijske zveze na Zemlji. Za zvezo so potrebni: a) zemeljska oddajna postaja; b) satelit kot sprejemnik in oddajnik; c) zemeljski sprejemnik. Sprva so bile za sprejem satelitskih signalov (v mikrovalovnem območju) potrebne velike antene; nato so s kabelskim sistemom razdelili signal do množice gledalcev. Od sredine 80. let visoko zmogljivi mikrovalovni ojačevalniki in majhne parabolične antene premera 50–140 cm omogočajo neposreden sprejem televizijskih signalov z razl. satelitov. V Evropi se je v zadnjih letih zelo razširil sprejem s satelitov Astra. Več kot 100 mln. gospodinjstev spremlja ok. 100 televizijskih in 80 radijskih programov (v razl. jezikih), število teh pa se še povečuje.
Dostopnost