Zalivski tok, zelo stabilen, globoko segajoč (do 1000 m) topel morski tok v Atlantskem oceanu, največja hitrost 2–2,5 m/s oz. 4–5 morskih milj/h, pretok 150 mln. m3/s. Od Floridskega preliva do rta Hatteras teče vzporedno z v. obalo Severne Amerike, nato zavije proti V v s. del Atlantskega oceana. Sestavljen je iz ok. 50 km široke matice in šibkejših vzporednih tokov, ki jih medsebojno ločijo nasprotni tokovi. Celoten tok meandrira levo in desno. Meandri lahko postanejo tako zaviti, da se ločijo od toka in spremenijo v vrtince s premerom 100–200 km in življenjsko dobo več mesecev. V ožjem pomenu je Zalivski tok le osrednji del obsežnega sistema Zalivskega toka, kamor na območju nastanka spadajo še Antilski tok, Jukatanski tok in Floridski tok, pozneje pa Severnoatlantski tok, ki se deli na Irmingerjev in Norveški tok (tečeta proti S) ter Portugalski in Kanarski tok (tečeta proti J). Severnoatlantski in Norveški tok izjemno blagodejno vplivata na podnebje z. in s. Evrope (»daljinsko ogrevanje Evrope«). Povprečna letna temperatura površinske vode je v Floridskem prelivu 27 °C, z. od Britanskega otočja 12 °C in v bližini Spitsbergov na skoraj 80° severne zemljepisne širine še vedno ok. 10 °C, tako da severnoevropska pristanišča vse do Murmanska ne zamrznejo. Vzrok za nastanek Zalivskega toka so tople vode, ki jih pasatni vetrovi dovajajo v Mehiški zaliv kot Severni in Južni ekvatorialni tok, pri čemer zaradi razlik v jakosti Coriolisove sile med razl. zemljepisnimi širinami nastane na z. robu kotanje nov morski tok. Z novejšimi raziskavami so v z. delu Atlantskega oceana odkrili močan protitok vode iz Zalivskega toka, ki teče proti J, in novo formiranje Severnoatlantskega toka jv. od Nove Fundlandije, kar pomeni precejšnjo neodvisnost sistema morskih tokov v v. delu Atlantskega oceana.
Dostopnost