slikana okna, steklena okenska polnila z barvnimi ornamentalnimi in figuralnimi upodobitvami, prvotno iz obrezanih barvnih steklenih plošč, vezanih s svinčenimi trakovi, ki so hkrati tudi obris lika. Notranja risba in sence so naslikane s črno spajko (mešanico kovinskih oksidov in stekla v prahu). V večje ploskve so po potrebi vpraskali naknadno tanjše linije. Barvno steklo je pozneje nadomestilo barvno platirano steklo (brezbarvno steklo z nataljeno tanko plastjo barvnega stekla). Ploskovito »muzivično slikanje« (mozaiku podobno sestavljanje barvnih površin, v tem primeru prirezanih barvnih šip) je nadomestila poslikava z emajlnimi barvami, ki se je razvila v Švici za izdelovanje manjših, t. i. kabinetnih šip. Slikana okna v cerkvah so znana že v 9./10. st. Najbolj zgodnja ohranjena okna so v stolnici v Augsburgu, v koru cerkve Saint Denis in v Chartresu, 12. st. S postopnim večanjem okenskih odprtin v gotiki je dobilo slikanje oken v Franciji velik pomen (Chartres, Sainte-Chapelle v Parizu), v nemških deželah in Angliji je sledil razcvet v 14./15. st. (Köln, Marburg, Ulm, York itd.). V baroku je slikanje oken izgubilo svoj pomen. Po prvih neuspelih poskusih oživitve v 19. st. je v 20. st. sledil nov razvoj (J. Thorn-Prikker), ki se je deloma navezoval na izvirno tehniko (M. Chagall, F. Léger, G. Meistermann).
Dostopnost