finska umetnost, se začenja v 12. st. s krščanstvom. Cerkev je prevzela številne kultne predmete iz Nemčije in Nizozemske. 15. st. pomeni razcvet finske umetnosti; nacionalni pečat so ji vtisnili domači mojstri. Srednjeveška kamnita arhitektura na Finskem, z mogočnimi granitnimi zidovi in strmimi strehami, je ustvarila kiklopske stavbe, mdr. stolnico v Turkuju, trdnjavi v Turkuju in Wiborgu. 17.–19. st. se je razvijalo finsko stavbarstvo v lesu. Cvetoča tkalska ljudska umetnost (stenske preproge) je ustvarila lepe, z barvami bogate izdelke umetne obrti. V prvi polovici 19. st. so Helsinki dobili klasicistične poteze, mdr. univerza, Nikolajeva cerkev (C. Engel). V začetku 20. st. se je iz klasicizma in findesièclovske umetnosti razvil t. i. finski slog (v Helsinkih: glavna železniška postaja, ki jo je načrtoval E. Saarinen, in narodni muzej po načrtih Saarinena, Lindgrena in Gaselliusa). Spremembe sta uvedla Saarinen in A. Aalto z velikimi arhitekturnimi formami. Slikarstvo in kiparstvo sta sprejemala pobude evropskih tokov in hkrati finske folklore (A. Gallén-Kallela).
Dostopnost