Antarktika [grško], južno polarno območje, v širšem pomenu celotno kopno okrog južnega pola, skupaj z ledenimi policami (ok. 14 mln. km2) in okoliškim morjem; v ožjem pomenu celina okrog južnega pola (12,4 mln. km2), prekrita z več kot 4000 m debelim ledom, ki se strmo spušča proti morju in iz katerega se dvigajo do 5140 m (Vinson Massif) visoka gorovja. Globoko zajedena zaliva Weddllovega in Rossovega morja jo delita na večjo Vzhodno Antarktiko in manjšo Zahodno Antarktiko. Najbolj mrzlo območje na Zemlji (–89,2 °C), ob obalah siloviti viharji (do 90 m/s); ob morju skromno rastje (mahovi, lišaji), bogato življenje v obrežnem morju (pingvini, tjulnji) in na meji plavajočega ledu (kiti). Sistematično raziskovanje Antarktike, pri katerem sodelujejo številne države, se je začelo šele pred nekaj desetletji. 1959 je 12 držav podpisalo antarktični sporazum (Argentina, Avstralija, Belgija, Čile, Francija, Japonska, Južna Afrika, Norveška, Nova Zelandija, ZSSR, Velika Britanija in ZDA), pozneje so se mu pridružile številne druge (npr. 1978 ZRN). Sporazum je začel veljati 1961 in prepoveduje vojaška oporišča, vojaške vaje in jedrske poskuse, vojaško osebje lahko sodeluje le v miroljubne namene (npr. znanstveno raziskovanje); uresničiti ni več mogoče nobenih ozemeljskih zahtev. Nova sestavina sporazuma, katerega veljavnost so 1991 podaljšali, je dodatni protokol o varovanju okolja, ki prepoveduje izkoriščanje surovin nadaljnjih 50 let; na nekaterih posebej zavarovanih območjih je prepovedano tudi raziskovanje. Začetki turizma.
Odkrivanje in raziskovanje J. Cook je na svojem j. potovanju okrog sveta 1772–75 prvič plul prek j. tečajnika, vendar kopnega ni videl. F. G. von Bellingshausen je ok. 1820 ob plovbi okrog Antarktike odkril neznano celino. Ch. Wilkes je 1840 ob iskanju j. magnetnega tečaja naletel na pozneje po njem imenovano, 2200 km dolgo obalo in s tem dokazal, da je j. tečaj na celini. 1839–43 se je skozi pas zamrznjenega morja prebila odprava pod vodstvom J. C. Rossa. 1911/12 sta R. Amundsen in R. F. Scott skoraj hkrati po kopnem prispela do j. pola; 1929 je to uspelo R. E. Byrdu z letalom. Do 1945 so že raziskali in izmerili velik del notranjosti. Od 1943/44 so na Antarktiki stalne raziskovalne postaje. Prvič sta jo prečkala E. P. Hillary in V. Fuchs, nato pa peš R. Messner in V. Fuchs.
Dostopnost