žebelj, priprava za spajanje ali pritrjevanje mehkejših snovi (predvsem les, lepenko, usnje); v snov jo potisnemo tako, da udarimo po zgornjem delu. Pri zabijanju žebelj razširja stene snovi in jih zgosti. Zaradi elastičnosti snovi med njo in žebljem nastane trenje, to pa preprečuje premikanje žeblja. Navadno je žebelj železen ali jeklen, izjemoma tudi iz drugih snovi (npr. bakra, umetnih snovi). Oblika žeblja je prirejena namenu uporabe. V lesarstvu se uporabljajo: a) navadni žičnik z ravno glavo, b) žična spona za pribijanje žice na les, c) žičnik kolarnik tam, kjer želimo žičnik poglobiti in odprtino skriti (zakitati), č) žičnik trstičnik za pribijanje trstike na leseno podlago, d) žičnik s polokroglo glavo za pribijanje pločevine ali usnja na les itd., e) žičnik dvokončnik kot moznik pri topih spahih, f) kovan žebelj za pribijanje okovja, ki je izdelek umetnega kovaštva, g) žičnik nabojnik za pribijanje raznih okovij (okenskih, vratnih), h) specialni uviti žebelj za zahtevnejše spoje, i) žebelj lepenkar za pritrjevanje strešne lepenke. Kovane žeblje uporabljajo tudi za pribijanje podkvic na konjska kopita. Risalni žebljiček je izrazito kratek in ima veliko ploščato glavo; namenjeni so pritrjevanju papirja na mehko podlago (npr. obvestila, plakate). Z jeklenimi žeblji je mogoče pritrditi nosilce električne napeljave na omet ali beton. Nekateri žeblji imajo telo z rebri. Tako se poveča trdnost žeblja.
Dostopnost