tektonika plošč, teorija, ki temelji na novejšem geološkem in geofizikalnem preučevanju in po kateri je zemeljska skorja (litosfera) sestavljena iz ok. 100 km debelih litosferskih plošč, ki jih ločijo srednjeoceanski hrbti, globokomorski jarki in prečno nanje potekajoča prelomna območja. Plošče se zaradi dviganja magme v zemeljskem plašču na srednjeoceanskem hrbtu razmikajo (širjenje oceanskega dna). Kjer na območju globokomorskih jarkov plošči trčita, se ena podriva pod drugo (subdukcija), pri tem nastajajo gorstva in se pojavljajo potresi; plošče se deloma premikajo tudi horizontalno.
Kratek pregled: tektonika plošč V 60. letih je nastala teorija o tektoniki plošč, po kateri je zemeljska skorja razdeljena na različno velike grude oz. plošče, ki se horizontalno premikajo. Pravilnost teorije potrjujejo tudi sodobne geofizikalne raziskave in analize kamnin iz globokega morja ter natančno merjenje oceanskega dna. Gibalo premikov so konvekcijski tokovi v zemeljskem plašču. Ob razpokah prodira vulkanski material skozi oceansko skorjo, pri čemer na oceanskem dnu nastajajo mogočna podmorska gorovja. Stalen dotok raztaljenih kamnin odriva litosferske plošče od srednjeoceanskega hrbta. Ker se zemeljska krogla ne širi, se litosferske plošče ob premikanju zadevajo. Pri trčenju dveh plošč se ena podriva pod drugo (subdukcija) in se na koncu v zemeljskem plašču raztali. Na tem mestu nastanejo globokomorski jarki, nizi vulkanskih otokov, nagubana gorstva, pogosti so potresi. Oceani nastanejo tam, kjer se zaradi prodirajoče magme na celini pojavijo prelomna območja, kopno se nato začne pogrezati in se sčasoma spusti tudi pod morsko gladino, tako da na to območje, ki postane meja med ploščama, vdre morje. Zaradi odmikanja oceanskega dna od osrednjega tektonskega jarka se ocean počasi povečuje, nastajajočo praznino pa sproti polni dvigajoča se magma. Po sredini oceanov potekajoča gorovja so najvišji deli, s katerih litosferske plošče drsijo na obe strani. Magma, ki prodira iz zemeljskega plašča, potiska morsko dno narazen, iz nje pa na obeh straneh osrednjega tektonskega jarka nastaja srednjeoceanski hrbet. Na odmikajoči se oceanski plošči se zaradi navzgor usmerjenega konvekcijskega toka iz zemeljskega plašča nenehno nalagajo bazaltne kamnine. Zato so najmlajše kamnine oceanskega dna na srednjeoceanskem hrbtu, najstarejše pa na zunanjem robu oceana. Ker se oceani ne morejo poljubno širiti, oceanske plošče prej ali slej trčijo. Kadar trči oceanska plošča na celinsko, se specifično težja oceanska plošča podrine pod celinsko. Zaradi te subdukcije nastanejo na oceanskem dnu globokomorski jarki. Kamnine, ki se spustijo do zemeljskega plašča, se ponovno raztalijo. Del taline se vključi v krožni konvekcijski tok, preostali del, nekakšen navidezni presežek, pa skozi vulkanska žrela in razpoke prodre na zemeljsko površje. Tako nastanejo na zunanjem robu subdukcijskega območja, ob globokomorskih jarkih, nizi vulkanskih otokov. Kjer oceanska plošča trči s celinsko neposredno ob celinskem robu, se sedimenti in deli celine nagnetejo v nagubano gorstvo, posejano z ognjeniki. Zemeljska skorja je razdeljena na ok. 15 do 20 grudam podobnih plošč, ki se stalno premikajo. Nekatere plošče so prekrite z oceanom, na drugih so celine, na nekaterih je deloma oceansko dno, deloma celina, nobena pa se ne ujema popolnoma z obsegom ene same celine. Litosferske plošče se večinoma zadevajo čelno, pri čemer pride ali do podrivanja ali do zastajanja in le nekatere plošče se premikajo druga ob drugi horizontalno. Hitrost premikanja litosferskih plošč je različna, na leto od 2 do 18 cm. Na celinah je debelina plošč največja (do 60 km, v izjemnih primerih do 100 km). Premikanje plošč se je začelo pred pribl. 200 mln. let. Nekatere celine so prepotovale že več tisoč kilometrov in prišle v popolnoma drugačna podnebna območja. Zaradi temperaturnih razlik v zemeljskem plašču nastajajo konvekcijski tokovi, ki povzročajo premikanje tekoče taline. Izoblikuje se več tokovnih krogov, ki po novejših naziranjih segajo vse do zemeljskega jedra. Navzgor usmerjeni tokovi so pod srednjeoceanskimi hrbti in prinašajo v osrednje tektonske jarke razgret material iz zemeljskega plašča. Navzdol usmerjeni tokovi so pod globokomorskimi jarki, z njimi izginjajo litosferske kamnine v talilni lonec zemeljskega plašča. Konvekcijski tokovi so torej usmerjeni od sredine oceanov proti robovom. Avtor Walter Schumann
Dostopnost