didaktično pesništvo (poučna poezija), knjižna dela s poučno vsebino, navadno zanemarjajo umetniškost; ni vezano na nobeno posebno knjižno zvrst, čeprav so za didaktično pesništvo najprimernejši basni, parabole, reki, epigrami. Negovali ga že Grki (Ksenofon, Parmenid, Heziod idr.) in Rimljani (Lukrecijeva pesnitev O naravi sveta, De rerum natura; Vergilijeva Georgica; Horacijeva Pisma o pesništvu, Ars poetica). Srednji vek je poznal predvsem didaktično pesništvo versko-moralne narave (Freidankova Skromnost, Bescheidenheit; Strickerjev Primer, Bîspel). Didaktično pesništvo mojstrov pevcev, humanizma, reformacije. Pomemben položaj didaktičnega pesništva v razsvetljenstvu (J. Dryden, A. Pope, E. Young, Voltaire, B. H. Brockes, C. L. von Haller idr.); v nemški klasiki je doseglo visoko umetniško raven (Goethejeva Metamorfoza rastlin, Metamorphose der Pflanzen; Schillerjevi Umetniki, Die Künstler, in Sprehod, Der Spaziergang). V 20. st. didaktično pesništvo v obliki poučnih iger v ZSSR, v nemški književnosti pri B. Brechtu.
Dostopnost