vztrajnostna navigacija, postopek za določanje položaja vozil; temelj sta lastnost mase, da se upira pospeševanju ali zaviranju (vztrajnost), in lastnost vrtavke, da se upira zunanjim navorom, ki jo skušajo zasukati. Uporablja se pri avtomatski navigaciji letal, podmornic, balističnih raket, ladij. V napravi je vrtavka, kardansko obešena (uležajena v vseh treh prostostnih stopnjah); vrti se z veliko hitrostjo, smer v prostoru se ne spreminja in ni odvisna od lege vozila (žiroskop). Na vrtavko je pritrjena vztrajnostna plošča. Tudi ta med sukanjem vozila ne spreminja svoje lege v prostoru. Na plošči so nameščeni trije merilniki pospeškov (akcelerometri), ki ločeno merijo pospeške v treh smereh (vzdolžni, prečni in navpični). Signale iz merilnikov (ki predstavljajo pospešek) elektronsko vezje (nenehno) integrira in tako dobi trenutno hitrost vozila, z dvakratno integracijo pa lahko določi trenutno lego vozila. Sistem je treba ob začetku gibanja (letenja ali plovbe) natančno nastaviti oz. določiti koordinate vozila in njegovo smer, po tem pa nastavljanje ni več potrebno. Ker tako nastavljen sistem ni odvisen od zunanjih signalov, je zelo primeren za podmornice (nimajo stika z zunanjim svetom) ali medcelinske rakete (da jih ne more zmotiti noben zunanji signal). Natančnost delovanja sistema je odvisna le od kakovosti merilnikov pospeška, vrtavke in elektronskih vezij. Zaradi integracije se napaka s časom povečuje, zato morajo sistem v določenih časovnih presledkih umeriti s podatki, ki jih dobijo na drug način (npr. z vizualno ali radijsko navigacijo). Vztrajnostna navigacija omogoča avtomatsko vodenje vozil: elektronsko vezje ali računalnik primerja izmerjene podatke s prej vnesenimi podatki in prek krmilja izničuje odmike (npr. letalski avtomatski pilot). Takšen sistem je imela nemška raketa V 2 (v drugi svetovni vojni); njen inercialni sistem je premikal ploskve za krmarjenje v izpuhu raketnega motorja.
Dostopnost