1. zajci, Lagomorpha, red sesalcev, nekdaj so jih prištevali h glodalcem, vendar se od njih ločijo po več anatomskih znakih, npr. po dveh parih sekalcev v zgornji čeljusti. Dve družini: zajci (Laporidae) in žvižgači.
Sorodna gesla: glodalci | žvižgači2. zajci, Leporidae, družina zajcev z desetimi vrstami, ki jih delimo v dve skupini: pravi zajci (rod Lepus) in kunci. Z dolgimi zadnjimi nogami in zmožnostjo skakanja v stran so sposobni hitrega teka in pobega v nevarnosti. Večinoma veliki uhlji niso pomembni samo za zaznavanje zvokov, ampak tudi za uravnavanje telesne temperature. Razširjeni so skoraj po vsem svetu; v Avstralijo in Novo Zelandijo so jih naselili. Evropski poljski zajec (Lepus europaeus), nekdaj izjemno številen v kulturni krajini, zdaj marsikje redek, zraste do 76 cm in je težak 8 kg; simbol plodnosti, posebej kot »velikonočni zajec«; po 42–43 dneh brejosti (skot trikrat na leto) 1–5 popolnoma razvitih mladičev. V Alpah (višje kot 1300 m) živi planinski zajec (Lepus timidus), ki je pozimi bel (snežni zajec), v arktičnih krajih bel deloma vse leto. Evropski divji kunec (Oryctogalus cuniculus) živi družabno v bivalnih rovih; skot tri- do petkrat na leto s po 4–12 golimi in slepimi mladiči; izhodna oblika domačega kunca. Kunčjo nadlogo v Avstraliji, Novi Zelandiji in drugod so (zaradi škode na rastlinstvu) večkrat poskušali omejiti s povzročiteljem kužne bolezni.