Henze [hénce], Hans Werner, nemški skladatelj, *1.7.1926 Gütersloh; študiral pri W. Fortnerju in R. Leibowitzu. Njegovega dela, ki obsega vse zvrsti, ni mogoče opredeliti z eno samo slogovno usmeritvijo. Značilna zanj sta nekonformizem in iskanje novih poti, pri čemer je sposoben presenetljivo hitro spremeniti svoj glasbeni slog. Ker zavrača teoretične in estetske dogme (izražene predvsem na prvih Darmstadtskih poletnih tečajih), je Henze pri občinstvu vselej našel razumevanje za svoje glasbene stvaritve. Iz Henzejeve politične zavzetosti izhajajo od 1968 njegovi pedagoški glasbenogledališki projekti od Cantiere Internazionale d'Arte v Montepulcianu (Toskana, od 1975) do Münchenskega bienala (1988–96).
Dela: opere Boulevard Solitude (1952), Princ Homburški (Der Prinz von Homburg, 1958, libreto Ingeborg Bachmann po Kleistu), Elegija za mlade zaljubljence (Elegie für junge Liebende, 1961), Mladi lord (Der junge Lord, 1965), Basaridi (Die Bassariden, 1966), Angleška mačka (Die englische Katze, 1983), Izdano morje (Das verratene Meer, 1990); baleti; oratoriji (Meduzin splav, Das Floß der Medusa, 1968); instrumentalne skladbe (sedem simfonij, številni koncerti za klavir, violino, violo in druga glasbila). Filmska glasba: Izgubljena čast Katharine Blum (Die verlorene Ehre der Katharina Blum, 1975), Swannova ljubezen (Eine Liebe von Swann, 1983), Ljubezen do smrti (L'Amour à Mort, 1984). Objave: Glasba in politika (Musik und Politik, 1976, 1984), Angleška mačka (Die englische Katze, 1983), štiri knjige iz zbirke Novi vidiki glasbene estetike (Neue Aspekte der musikalischen Ästhetik, 1979, 1981, 1986, 1990).
Dostopnost