tabelno slikarstvo, sprva slike na lesenih tablah; najbolj zgodnji so poznoantični mumijski portreti, sledijo jim bizantinsko-ruske ikone. V zahodni umetnosti so tabelne slike sprva uporabljali kot antependije; najstarejše tabelne slike so španske (11. st.), od 12./13. st. so bile običajne tudi že v Italiji in nemških deželah. Na J je bila tabelna slika enako pomembna kot stenska slika, na S pa je od 14. st. imela prednost lesena tabelna slika, predvsem v obliki oltarnega nastavka. V s. Italiji sta J. Bellini in A. Mantegna nadomestila les s platnom. V preostali Italiji pa so, tako kot v nemških deželah, še v 16. st. slikali na leseno podlago; šele od 19. st. je kot podlaga prevladalo platno.
Dostopnost