1. estetika [grško aisthesis, ‘zaznavanje’], nauk o čutnem spoznanju in njegovih prvinah.
Sorodna gesla: I. Kant2. estetika, nauk o lepem v naravi in umetnosti (v tem pomenu prvič pri A. G. Baumgartnu, 1750); sem sodijo določila o bistvu in notranjih zakonih lepega, pa tudi pojmovna ločitev od vzvišenega in koristnega ipd., analiza doživljanja in ustvarjanja lepega ter raziskovanje sodb okusa. V zgodovini estetike, ki sta jo utemeljila Platon in Aristotel in ki zrcali zgodovino zahodne filozofije, so bili izmenoma v ospredju filozofskospekulativni (katerih cilj je bila normativna, na pravilih temelječa estetika) in deskriptivnopsihološki momenti. V novem veku so imeli vpliv predvsem francoski in angleški estetiki 17./18. st. (N. Boileau-Despréaux, E. Burke, A. A. C. Shaftesbury), nemška filozofija umetnosti (A. G. Baumgarten, I. Kant) z estetiki Goethejevega časa (J. J. Winckelmann, G. E. Lessing, J. G. von Herder, J. G. Hamann, J. W. von Goethe, F. von Schiller, Jean Paul), nemški idealizem (F. .W. J. von Schelling, G. W. F. Hegel, F. Th. Vischer) in romantika ter končno empirično-psihološko določena estetika druge polovice 19. st. (G. Th. Fechner, R. von Zimmermann, Th. Lipps, J. Volkelt). V sodobni estetiki poznamo številne smeri. Delno so utemeljene filozofsko (fenomenologija: umetnina, kot jo doživljamo v bistvogledju, posebno področje biti, R. Ingarden, N. Hartmann, M. Geiger, M. Scheler; umetnost kot oblika »razreševanja« biti, M. Heidegger; umetnina kot zrcaljenje in podpora družbene realnosti v marksistični estetiki), delno sociološko (kritika individualističnega oz. meščansko-egalitarnega pojmovanja umetnosti) in delno informacijsko-teoretično (umetnost kot estetska informacija, H. Frank) oz. kot formalna teorija (teorija znaka).
Dostopnost