misijon [latinsko, ‘poslanstvo’], prizadevanja velikih verstev, da bi po vsem svetu pridobili nove privržence (zunanji misijon) ali prizadevanje za duhovno poglobitev vernikov v župniji (notranji misijon). Misijonarstvo znano že od 3. st. pr. n. š. v Aziji kot oblika širjenja budizma iz Indije na druga območja Azije; na podobne načine so se širila tudi druga verstva Azije in Bližnjega vzhoda, še zdaj posebej intenzivno islam. Krščanski misijon se sklicuje na Jezusov misijonski ukaz (Mt 28). Prvo obdobje je večkrat sledilo judovski diaspori in se omejilo le na širjenje v rimskem cesarstvu (1.–5. st.; sprva nekateri apostoli, nato npr. sveti Martin iz Toursa v Galiji v 4. st., Patrick na Irskem v 5. st.). Drugo obdobje se je začelo s spreobrnitvijo germanskih (Bonifacij v 8. st., Ansgar v Skandinaviji v 9. st.) in slovanskih ljudstev (Ciril in Metod). Med križarskimi vojnami in pozneje so rimskokatoliški misijonarji 1245 prodrli na Kitajsko in v 14. st. v Mongolijo. V tretjem obdobju so misijonarili predvsem v novih španskih in portugalskih deželah, predvsem jezuiti (spor o obredih) lazaristi (i. Misijonska družba) in frančiškani; 1622 ustanovljena Sveta kongregacija za širjenje vere (De propaganda fide). Značilnost četrtega obdobja (v 19. st.) pa je bil predvsem misijon v Afriki. Za zdaj po vsem svetu razširjen katoliški misijon skrbijo predvsem redovi. Pomembne katoliške misijonske družbe: francoski Očetje Svetega Duha (ustanovljena 1703), Družba božje besede (Societas Verbi Divini, oznaka SVD; ustanovljena 1875 v Steylu), Scheutveldski misijon (ustanovljena 1862 v Scheutu pri Bruslju); poleg njih so še misijonske ustanove, kot je 1927 ustanovljeno Misijonsko prometno združenje (MIVA), ki skuša s sodobnimi tehničnimi sredstvi pomagati misijonu; ti večinoma skrbijo tudi za izboljšanje zdravstva in šolstva. – V evangeličanski Cerkvi so od začetka 18. st. nosilke misijona misijonske družbe. Iz misijona so izšle samostojne Mlade Cerkve, ki jih (predvsem v Afriki) upravljajo domačini (v nasprotju z evropskimi Starimi Cerkvami). Med Slovenci je kot prvi misijonar deloval Modest (od 755); prišel je iz Salzburga. Drugo izhodišče misijona je bil Oglej. V 15. st. so se Slovenci dejavno vključili v misijonarsko dejavnost; iz slovenskih dežel so v 17. in 18. st. odšli misijonarji na Kitajsko (mdr. astronom A. Hallerstein), Filipine, v Vietnam, Gruzijo, Rusijo in Latinsko Ameriko (Marko Anton Kapus je bil od 1687 v Mehiki in je odkrival Kalifornijo); v 18. st. več frančiškanov in kapucinov na Bližnji vzhod in v Afriko. 1831 je prišel v Severno Ameriko F. I. Baraga, njemu pa je sledilo še več njegovih rojakov; 1847 je v Sudan odšel misijonar in raziskovalec I. Knoblehar. V začetku 20. st. so se v misijon vključile tudi slovenske redovnice; kot prva je odšla Lucina Mahar (1906 v Afriko); Magdalena Kajnč je 1928 odšla v Bengalijo skupaj z Agnes Bojaxhio (mati Tereza). Po drugi svetovni vojni so odhajali v misijone tudi svetni duhovniki in laiki. Največja slovenska misijona sta v Zambiji in na Madagaskarju (slednjega vodi argentinski Slovenec Pedro Opeka); v misijonih po svetu zdaj deluje ok. 110 slovenskih misijonarjev in misijonark.
Dostopnost