višje šole, v Sloveniji do 1993 članice univerze; višješolski študij je trajal dve leti. Kot samostojne šole v okviru univerze so delovale predvsem višje šole za šolanje poklicev na področju uprave in družbenih dejavnosti (pedagoška akademija, višje šole za socialne delavce, višja zdravstvena šola, višja upravna šola, višje šole za notranje zadeve), redkeje pa šole za tehniška področja (višja tehniška varnostna šola), saj je višješolsko izobraževanje na tehniških in številnih drugih področjih potekalo praviloma na fakulteti in visoki šoli (visoko šolstvo) kot prvostopenjski (štirisemestrski) študij. Višješolski študij je spodbujal zlasti zakon o visokem šolstvu ob koncu 60. let, ko naj bi praviloma uvedli dvostopenjski študij na vseh študijskih smereh. Na višjih šolah je takrat vsako leto diplomirala polovica vseh vpisanih. Po 1975 pa se je začelo število višješolskih diplomantov hitro zmanjševati (1992 jih je bilo le 8,4 %), zmanjševalo se je tudi število višjih šol (v razpisu 1993/94 je bilo le še pet samostojnih višjih šol). Zakon o visokem šolstvu iz 1993 višjih šol ne pozna več. V večini evropskih držav označuje izraz višja šola popolno srednjo šolo z maturo in se praviloma uporablja za gimnazije (uradno ime za avstrijsko gimnazijo bi lahko prevedli kot »višja splošnoizobraževalna šola«), ali tehniške in druge petletne strokovne šole v Avstriji (v prevodu pomeni izraz »poklicna višja šola«); podoben pomen ima tudi ime splošnoizobraževalne srednje šole v anglosaških deželah (high school). Za šole, ki dajejo izobrazbo, ustrezno slovenski višji šoli, se uporabljajo povsem drugačni nazivi: v posameznih nemških deželah ustrezajo slovenski višji šoli poklicne akademije (tudi inženirske akademije ali nekdaj inženirske šole). So sestavni del izobraževanja po srednjih šolah; z višjimi šolami so primerljivi tudi univerzitetni tehnološki inštitut in oddelek za višje tehnike v Franciji. S študijskim letom 1996/97 se je začel v Sloveniji razvijati nov tip višjih strokovnih šol kot dveletnih šol, ki delujejo zunaj univerze. Razvoj teh šol je postopen, prvi programi so bili: elektroenergetika, elektronika, strojništvo, turizem in gostinstvo, sledijo živilstvo, gradbeništvo, poštni promet. Najpomembnejša novost tega izobraževanja je, da pomemben del študija poteka v obliki reševanja praktičnih strokovnih problemov tudi s sodelovanjem mentorjev iz podjetij. Višje šole so se začele v tej obliki razvijati 1996 kot enote pri srednjih šolah ali samostojne organizacije.
Dostopnost