Sončeve pege, motnje v atmosferi Sonca (fotosfera); temperatura v Sončevih pegah je 5000 K, tj. 1000° nižja od okolice, zato so videti temne; odkrili so jih po iznajdbi daljnogleda neodvisno in skoraj istočasno (1610) G. Galilei, J. Fabricius in Ch. Scheiner; Sončeve pege so razl. velike, pogosto jih najdemo v skupinah. Pri velikih Sončevih pegah (premer do 200.000 km) ločimo temno jedro (senca, umbra) in nekaj svetlejšo okolico (polsenca, penumbra). Štetje peg (Wolfovo relativno število) kaže poleg velikih dnevnih nihanj 11-letni cikel (od najmanjše prek največje do naslednje najmanjše dejavnosti Sonca). G. E. Hale je 1908 odkril v Sončevih pegah močna magnetna polja do nekaj tisoč gaussov (Zeemanov pojav), katerih polarnost se spreminja z 22-letnim ciklom. Sončeve pege naj bi nastale zaradi nastopa krajevnih magnetnih polj in motenj v konvektivni plasti (konvekcija) pod površjem Sonca.
Dostopnost