univerza [latinsko universitas, ‘celotnost, korporacija’ (vseh učiteljev in študentov v srednjem veku)], najvišji izobraževalni zavod (visoko šolstvo); povezuje izobraževanje (študij) z znanstvenim in raziskovalnim delom. Po konceptu W. von Humboldta je nujen pogoj za napredek znanosti. Univerza zagotavlja razvoj znanosti, strok in umetnosti prek fakultet, umetniških akademij in visokih strokovnih šol; najpogostejše fakultete so teološka, pravna, ekonomska, medicinska in veterinarska, filozofska (nastala iz t. i. artistične fakultete; na njih so poučevali svobodne umetnosti, artes liberales), naravoslovna in tehnična; fakultete imajo različne oddelke, inštitute, katedre in seminarje za posamezne ožje discipline. Visokošolski učitelji so docent, izredni profesor, redni profesor, na visokih strokovnih šolah tudi predavatelji in višji predavatelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci (med njimi so tudi asistenti in lektorji). Na univerzi potekajo dodiplomski univerzitetni študij (traja 4–6 let) ter podiplomski študiji: specializacija (1–2 leti), magistrski študij (2 leti), doktorski študij (do 4 leta). Študij se praviloma konča z diplomskim izpitom, diploma pa je tudi dokazilo o vrsti in strokovni usmeritvi končanega študija (diploma o končani visoki šoli, fakulteti ali akademiji, diploma o specializaciji, diploma o magisteriju, diploma o doktoratu; promocija). Pogoj za dodiplomski univerzitetni študij je matura, za posamezne visoke strokovne študije pa tudi zaključni izpit po štiriletni srednji šoli. Univerza je javni zavod, toda po tradiciji je tudi za državne univerze značilna visoka stopnja avtonomije (v primerjavi z drugimi vrstami vzgojnih ali izobraževalnih zavodov). V zakonsko opredeljenih okvirjih se to kaže v svobodi pri raziskovanju, umetniškem ustvarjanju in posredovanju znanja, pri sprejemanju in uresničitvi študijskih programov, statutarni avtonomiji pri urejanju notranje organizacije, pravicah in pooblastilih senata univerze oz. njenih članic. Slovensko visoko šolstvo je doživelo zadnjo pomembnejšo reformo z zakonom 1993, ko je univerza dobila večja pooblastila, saj je bila pred tem le posebna skupnost visokošolskih zavodov, obvezno združenih v univerzo. Po sedanjem zakonu o visokem šolstvu je mogoče posamezen visokošolski zavod ustanoviti tudi zunaj univerz; bistvena novost je tudi jasnejša razmejitev med univerzitetnim in visokim strokovnim izobraževanjem.
Zgodovina Prve univerze so bile ustanovljene na začetku 12. st. v Italiji, Franciji, Angliji in Španiji; predhodnice univerz so samostanske šole in stolne šole ter posamezne pravne in medicinske šole v zgodnjem srednjem veku. Prva univerza je bila ustanovljena v Bologni 1119, nato v Parizu 1150–70, od 1554 imenovana Sorbona; poleg teološke fakultete je v Parizu kmalu nastala tudi »artistična fakulteta« (današnja višja gimnazija; kot studium generale je pomenila začetek študija za vse študente), za njo pa še pravna in medicinska fakulteta; v Oxfordu je bila 1167–1249 ustanovljena prva angleška univerza (podobna organizacija kot v Parizu); v Salamanci v Španiji je bila ustanovljena pod Ferdinandom III. prva španska univerza s štirimi tradicionalnimi fakultetami: teološko, medicinsko, pravno in artistično, iz te pa je pozneje izšla filozofska fakulteta; v srednji Evropi so nastale prve univerze v Pragi (1348), na Dunaju (1365), v Heidelbergu (1386), Kölnu (1388), Leipzigu (1409); najstarejša univerza na ameriških tleh je Cambridge (MA), ustanovljena 1636 in imenovana po ustanovitelju Johnu Harvardu. Univerze na slovenskih tleh: Univerza v Ljubljani, Univerza v Mariboru, Univerza na Primorskem.
Dostopnost