zakon indukcije, temeljni fizikalni zakon, ki ga je 1831 odkril M. Faraday; opisuje nastanek električne napetosti po elektromagnetni poti s spremembo magnetnega pretoka, npr. v tuljavi. Spremembo je mogoče doseči mdr. z gibanjem tuljave v magnetnem polju ali s časovno spremembo magnetnega polja (npr. z izmeničnim tokom): odklon žice, po kateri teče električni tok, temelji na seštevanju magnetnega polja trajnega magneta in s tokom v žici povzročenega magnetnega polja; če se premika vodnik v magnetnem polju, se v njem inducira električna napetost, katere posledica je električni tok. Z indukcijo povzročeni inducirani tok teče tako, da (s svojim magnetnim poljem) učinkuje nasprotno svojemu vzroku (npr. gibanju tuljave) – Lenzovo pravilo. V tuljavi inducirano napetost je mogoče izračunati kot produkt induktivnosti in hitrosti spremembe toka. Matematični opis predstavljajo Maxwellove enačbe. Na indukciji temeljita mdr. generator in transformator.

Sorodna gesla: Ampèrov verižni zakon | električna energija | Faraday, Michael | generator | gostota magnetnega polja | inducirati | induktivnost | kaljenje | Lenz, Heinrich Friedrich Emil | magnetizem | magnetni materiali | magnetni pretok | magnetno polje | Maxwellove enačbe | permeabilnost | pravila roke | samoindukcija | tahometer | transformator | vrtinčasti tokovi | zemeljski tokovi


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek