zvezni kancler, v nemško govorečih državah zvezni politik, navadno predsednik vlade: 1. v Severnonemški zvezi (1867–70) vodja zveznega sveta in izvršne oblasti (O. Bismarck); imenoval ga je pruski kralj; 2. v ZRN vodja zvezne vlade; določa smeri politike zvezne vlade. Da bi preprečili vladno krizo, ga je mogoče zamenjati le, če zvezni parlament izvoli naslednika (t. i. konstruktivna nezaupnica). Mandat zveznega kanclerja preneha s prvim zasedanjem novega parlamenta. Zvezni kanclerji: 1949, 1953, 1957, in 1961 K. Adenauer, 1963 in 1965 L. Erhard, 1966 K. G. Kiesinger, 1969 in 1972 W. Brandt, 1974, 1976 in 1980 H. Schmidt, 1982, 1983, 1987, 1990, 1994 H. Kohl, od 1998 G. Schröder; 3. Avstrija: 1920–38 in od 1945 predsednik zvezne vlade; imenuje ga zvezni predsednik. Po ustaljeni praksi (od 1945) predlaga zveznega kanclerja stranka, ki ima v parlamentu večino. Zvezni kanclerji: 1945–53 L. Figl, 1953–61 J. Raab, 1961–64 A. Gorbach, 1964–70 J. Klaus, 1970–83 B. Kreisky, 1983–86 F. Sinowatz, 1986–97 F. Vranitzky, 1997–2000 Viktor Klima, od 2000 Wolfgang Schlüssel; 4. Švica: vsake štiri leta izvoljeni vodja zvezne pisarne.
Dostopnost