kras, območje, kjer zaradi prepustnosti kamnin vode tečejo večinoma pod zemeljskim površjem; zaradi velike topnosti kamnin nastanejo značilne površinske in podzemeljske oblike. Ko se je začelo preučevanje tovrstnih pojavov, so dobili ime po slovenski pokrajini Kras; ime se uporablja v vsej svetovni literaturi (italijansko carso, nemško Karst, angleško karst). Kras je najbolj razširjen na območjih, kjer prevladujejo apnenci, dolomiti, sadra (sadreni kras) in sol (solnati kras). Glede na prevladujoče površinske oblike ločimo vrtačasti, stolpasti (v tropih), kopasti, laštasti kras, fluviokras ipd., glede na podnebno območje tropski, aridni, sredozemski, subarktični, visokogorski kras. Najobsežnejša kraška območja so na J Kitajske, v Indokini, s. Avstraliji in v mladonagubanih gorstvih od Alp na Z do Iranskega višavja. V Sloveniji je kraška skoraj tretjina ozemlja, predvsem območje dinarskega krasa v Dinarskem gorovju, visokogorski kras v Julijskih, Kamniških, Savinjskih Alpah in manjša območja osamelega krasa v predalpskem svetu, zlasti Posavskem hribovju.
Kratek pregled: kras Kraška pokrajina ima zaradi zanjo značilnih kamnin poseben videz. Ostri grebeni in strma pobočja gorovij, ponekod pa tudi značilne posamezne oblike so posledica raztapljanja kamnin. Za zmerne zemljepisne širine so značilne lijakaste ali podolgovate poglobitve (vrtače, uvale, kraška polja). Odtok vode je v večini kraških pokrajin podzemeljski, na spodnji meji apnenca. Sčasoma zato nastanejo labirintno razvejene podzemeljske jame. V tropskih pokrajinah je raztapljanje apnenca veliko intenzivnejše. Tam so apnenčaste visoke planote razčlenjene z globokimi dolinami, te pa prehajajo v številne visoko štrleče stožčaste vrhove (mogote). Vse pokrajine z značilnimi oblikami, ki nastajajo zaradi raztapljanja apnenca, imenujemo kras, ime pa so dobile po pokrajini Kras v Sloveniji. Proces tvorbe kraških oblik imenujemo zakrasevanje. Tropski stožčasti kras je nastal popolnoma naravno, drugod so pogosti antropogeni vplivi, tj. vplivi človeka, na nastanek kraških pojavov. Zaradi čezmernega izkoriščanja gozda in paše koz in ovac je bil gozd uničen in sprana plast prsti, ki je varovala apnenec. V južni Evropi so prostrana območja zelo zakrasela. Ostri gorski grebeni in globoko vrezane doline razčlenjujejo pokrajino. Na visokih planotah je pogost goli apnenec (goli kras), tam je raztapljanje kamnin posebej intenzivno. Pogosto pa tanka zgornja plast zemlje (pokriti kras) varuje apnenec pred neposrednimi vplivi. Vodni tokovi le nekaj časa tečejo po površini, nato poniknejo; izginjajo v požiralnikih in ponorih in se spustijo do spodnje meje apnenca. Zaradi ponikanja padavinske vode ali zaradi manjših podzemnih tokov nastajajo v apnencu manjše votline, ki jih na površju ne moremo opaziti. Če se strop takšne votline zaradi raztapljanja apnenca stanjša in končno udre, nastane na površju lijakast udor z ostrim odlomnim robom – udorna vrtača. Večina skledasto oblikovanih poglobitev v kraški pokrajini ne nastane z nenadnim udorom, ampak zaradi počasnega raztapljanja apnenca (korozija) na površini, tam, kjer skozi razpoke in špranje prenikajoča voda odteka v podzemlje. To so t. i. vrtače, ki nastanejo z raztapljanjem. Njihov premer je lahko do 500 m in so do 10 m globoke. Stožčasti kras najdemo le v tropih. Izdatne in silovite padavine ter visoke temperature povzročajo intenzivno raztapljanje apnenca. Ker je apnenec ponekod odpornejši, drugod laže topen, je pokrajina razčlenjena na številne samostojno stoječe apnenčaste stožce. Zaradi obilice dežja voda le počasi prenika, zato poplavi nižje dele in topi apnenec tudi od strani. Na južnem Kitajskem je največ kraških stožcev. Večinoma so gosto porasli z drevesi, grmovjem in ovijalkami, v njih so pogosto razpoke, rovi in podzemeljske jame s kapniki. Številni imajo nenavadna imena, na njih stojijo pagode ali privlačni paviljoni. Med hribi so ravnine, ki ostro prehajajo v slikovite štrleče stožce. Apnenec, ki ga voda raztopi, reke odnašajo daleč stran in ga nato odlagajo kjerkoli, največ v morju. Nekaj raztopljenega apnenca se odloži še na kraškem območju, v podzemeljskih prostorih ali ob izvirih. Tako nastajajo v podzemeljskih jamah kapniki. S stropa kapljajoča voda gradi stalaktite, voda, ki kaplja na tla, stalagmite. Tvorbe, ki segajo od stropa do tal, so stebri. Avtor Walter Schumann
Dostopnost