postelja, sprva v tla skopana ležišča za ljudi in živali; danes dvignjeno ležišče; nasprotje preproste stelje, ležišča iz kož in rogoznice. Postelja kot premičen in umetelno okrašen del pohištva najprej pri Egipčanih, v podobni obliki tudi pri Asircih, Medijcih in Babiloncih. Grki in Rimljani so med uživanjem hrane ležali na neke vrste posteljah. Štiri- ali šestnožno leseno ali bronasto ogrodje je bilo zvezano s pasovi in pokrito s preprogami ali blazinami. V severni in srednji Evropi šele ok. 800 preproste postelje z ogrodjem iz desk. V zgodnjem srednjem veku so imeli antične postelje s pasovi. Poleg tega so poznali še lesene zabojne postelje; v gotiki so imele baldahine. V baroku baldahin spredaj odprt, dobil je obliko šotora in se je dvigal z najnižje točke postelje. Na podeželju so prevzemali postelje v obliki stilnega pohištva: postelja z baldahinom in zabojne postelje. Še na začetku 20. st. je bila enojna postelja med nižjimi socialnimi sloji redka.

Sorodna gesla: baldahin | prevleka | triklinij


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek