rentgensko sevanje (žarki X), elektromagnetno valovanje z valovno dolžino med 10–9 m (ultravijolična svetloba) in 10–12 m (sevanje gama). Nastane na več načinov: 1. pri hitrem zaviranju elektronov v snovi nastane zavorno sevanje z zveznim frekvenčnim spektrom, ki se pri mejni frekvenci, odvisni od energije elektronov, konča. Dobijo ga z rentgensko elektronko ali (pri majhnih valovnih dolžinah) v elektronskih pospeševalnikih pri trku elektronskega curka s kovinsko ploščo; 2. karakteristično rentgensko sevanje nastane, če vpadli elektron trči z enim od elektronov v bližini jedra in ga pri tem prevrže na višjo energijsko lupino ali izbije iz atoma. Prazno mesto zapolni elektron iz kakšne druge lupine z višjo energijo, razlika med energijama pa se izseva kot foton rentgenske svetlobe. Ker so energijske razlike med posameznimi elektronskimi lupinami natančno določene, je spekter takšnega sevanja črtast (črtasti spekter); 3. rentgensko sevanje oddajajo nekatere radioaktivne snovi; 4. zelo ozek snop rentgenskega sevanja z natančno določljivo valovno dolžino in jakostjo dobijo s sinhrotronom (sinhrotronsko sevanje); 5. oddajajo ga nekatere zvezde (rentgenska astronomija). Rentgensko sevanje registrirajo prek ionizacije plinov (ionizacijska celica), s počrnitvijo fotografske plošče ali s fluorescenčnim zaslonom. Rentgensko sevanje se pri prehodu skozi snov oslabi zaradi absorpcije, ki je posledica fotoelektričnega pojava (fotoefekt), Comptonovega pojava in tvorbe parov. Absorpcija je sorazmerna z gostoto snovi. Trdota rentgenskega sevanja označuje sposobnost njegovega prodiranja skozi snov in se zmanjšuje z naraščajočo valovno dolžino. Pri vpadu rentgenskega sevanja v snov nastanejo sekundarni elektroni. Rentgensko sevanje ima načelno enake lastnosti kakor vidna svetloba: v vakuumu potuje s svetlobno hitrostjo, širi se premočrtno, pri njem nastopajo pojavi, kot so interferenca, uklon idr. Ker je valovna dolžina rentgenskega sevanja približno enaka razmiku med atomi v kristalih ali molekulah, lahko z njimi raziskujejo notranjo zgradbo snovi (rentgenska spektroskopija, rentgenska fluorescenčna spektroskopija, rentgenska strukturna analiza). Pri prehodu rentgenskega sevanja skozi tkiva živih organizmov se del sevanja absorbira in ionizira molekule v tkivu. Škodljivi vplivi na biološka tkiva so odvisni od prodornosti rentgenskega sevanja in časa obsevanja oz. prejete doze. Na osnovi primerjave škodljivosti posameznih vrst sevanj temelji stara enota rem (roentgen equivalent man); rentgenska diagnostika, rentgensko zdravljenje. Za varovanje in zaščito pred rentgenskim sevanjem veljajo podobni varnostni ukrepi kakor za druga sevanja.
Dostopnost