Termania - Veliki splošni leksikon

Italija (Italia, uradno ime Repubblica Italiana, Republika Italija), država v j. Evropi, ki zavzema Apeninski polotok, Sardinijo, Sicilijo ter več manjših otokov in otočij. Znotraj italijanskega ozemlja sta majhni neodvisni žepni državici San Marino in Vatikan.

časovni pas	srednjeevropski čas, poletni čas
površina	301.268 km2, S–J 1300 km, V–Z 510 km
prebivalstvo	57,9 mln., 192 preb./km2, letna rast 0,1 %, življenjska doba 79 let
glavno mesto	Rim, 2,5 mln. preb., 11–138 m nad morjem, v pokrajini Campagna di Roma, ob reki Tibera
upravna razdelitev	20 dežel, od tega 5 z avtonomnim statusom (Valle d'Aosta, Južna Tirolska, Furlanija–Julijska krajina, Sardinija, Sicilija), 95 provinc
članstvo v organizacijah	OZN (od 1955), Svet Evrope, EU, OECD, ZEU, OVSE, NATO
uradni jezik	italijanski; v Valle d'Aosti francoski, na Južnem Tirolskem nemški; tudi jeziki drugih manjšin (npr. slovenščina)
denarna enota	evro (oznaka EUR)

Naravne razmere
Apeninski polotok, najmanjši izmed treh južnoevropskih polotokov, sega v obliki škornja daleč v Sredozemsko morje (obala je dolga 8500 km), na Z ga obdajata Ligursko in Tirensko morje, na V in J Jadransko in Jonsko morje. V fizičnogeografskem pogledu delimo Italijo na celinsko, polotoško in otoško, v družbenogeografskem in zgodovinskem pa na severno, srednjo in južno Italijo. Notranjost polotoka je zelo razčlenjena, saj je kar 80 % italijanskega ozemlja goratega oz. gričevnatega. Apeninski polotok na S omejujejo kristalinske Centralne Alpe in Južne apneniške Alpe, z najvišjimi vrhovi v Zahodnih Alpah ob francosko-italijanski meji (Mont Blanc, 4807 m) in švicarsko-italijanski meji (Dufourspitze, 4634 m). Na V Alpe v Dolomitih dosežejo ok. 3300 m (Marmolada). Na j. obrobju Alp je gričevje iz morenskih nasipov, kjer so po umiku ledenikov nastala številna ledeniška jezera, mdr. Gardsko jezero (370 km2), jezero Maggiore (212 km2) in Comsko jezero (146 km2). Na Z segajo Alpe prav do obale Ligurskega morja (Riviera), na JV se nadaljujejo v Apeninih, sredogorju, ki je hrbtenica celotnega polotoka (ok. 1200 km). Na sredini polotoka osrednji greben Apeninov sega do v. strani polotoka in je najvišji v Abrucih, v apneniškem grebenu Gran Sasso d'Italia (Corno Grande, 2914 m), kjer se Apenini razdelijo na več gorskih grebenov. V j. Italiji poteka gorovje prek Kalabrije in se nadaljuje na Siciliji (Monti Peloritani, Monti Nebrodi, Madonie); pretežno gorata je tudi Sardinija. Na jugu Italije je zaradi številnih mlajših tektonskih prelomov več delujočih vulkanov: Vezuv pri Neaplju (1277 m), Etna na Siciliji (3369 m) in vulkanski Liparski otoki (Stromboli, Vulcano). O aktivnem vulkanizmu pričajo tudi pogosti potresi, fumarole, solfatare in termalni izviri. Nižinski svet zavzema le petino italijanskega ozemlja; najobsežnejša je naplavljena ravnina ob 652 km dolgem Padu na severu Italije Padsko nižavje se kot klin, odprt proti V, zajeda med Alpami in Apenini. Delta Pada se vsako leto podaljša v Jadransko morje tudi do 70 m. Na SV se nadaljuje v Beneško nižino. V., jadranska obala je nerazčlenjena in ima le nekaj pristanišč, ob z. obali Apeninskega polotoka pa je veliko zalivov, ponekod so celo večje priobalne ravnine (v okolici Pise, Rima, Neaplja). Velikost in relief Apeninskega polotoka vplivata na razl. podnebje. Za j. del Apeninskega polotoka in otoke, kotline in priobalne ravnine je značilno sredozemsko podnebje z milimi, vlažnimi zimami (povprečna temperatura 8–10 °C) in vročimi, suhimi poletji (24–26 °C). Alpe segajo v srednjeevropski celinski in visokogorski podnebni pas. Za Padsko nižavje je značilno celinsko podnebje z vročimi poletji in mrzlimi zimami ter spomladanskimi in jesenskimi padavinami. Za gorsko podnebje Apeninov so značilne mrzle zime z obilnimi, pogosto snežnimi padavinami. Alpe in Apenini so naravna ločnica in omogočajo ugodno podnebje severnoitalijanski jezerski pokrajini in Rivieri. Zahodna stran polotoka ima na sploh več padavin kot v. (v gorah več kot 1000 mm na leto). Za severno Italijo in gorski svet je značilen srednjeevropski tip vegetacije: listavci, iglavci ter mešani gozd. V Alpah in Apeninih je gozdna meja pribl. 2000 m nad morjem. Včasih obsežne gozdne površine so skozi stoletja zelo izkrčili in danes gozd pokriva le še 22 % celotnega ozemlja (skupaj z grmovnim rastjem in skupinami dreves). Zelo razprostranjena je sredozemska vegetacija, ki v j. Italiji sega do 800 m nad morjem; značilni sredozemski sestoji so zimzeleni gozdovi črnike in hrasta plutovca, pinije in bora ter grmovno rastje (makija z lorbarjem, mirta, drevesna resa). Več narodnih parkov (npr. v Abrucih in Alpah).

Prebivalstvo
Pretežno Italijani, le ok. 5 % prebivalcev pripada različnim jezikovnim manjšinam: sardinsko oz. katalonsko govoreče prebivalstvo na Sardiniji, v Dolomitih in v Furlaniji Ladini in Furlani govorijo retoromansko, nemško govoreče prebivalstvo predvsem na Južnem Tirolskem, v Valle d'Aosti in v Piemontu Savojci s francoskoprovansalskim narečjem ter slovenska (ok. 100.000 v Videmski, Goriški in Tržaški pokrajini), hrvaška (v pokrajini Molise), grška in albanska manjšina. Od 1870 (politična združitev) se je število prebivalcev v Italiji več kot podvojilo. Veliko število prebivalcev in z njim povezana revščina sta že od nekdaj povzročala množično izseljevanje, predvsem v Ameriko (skupaj več kot 10 mln.); pozneje je bilo značilno izseljevanje delovne sile v srednjo in zahodno Evropo, danes sta imigracija in emigracija približno izenačeni. Za Italijo je značilna notranja migracija, in sicer z nerazvitega J (mezzogiorno) na industrijsko zgostitvena območja na S, z goratih na priobalna območja ter z dežele v mesta, število prebivalcev v milijonskih mestih (Rim, Milano, Neapelj, Torino) kljub temu zadnjih nekaj let rahlo nazaduje. Italija ima zelo nizko rodnost, eno najnižjih v Evropi; na J (mezzogiorno) je veliko višja od državnega povprečja. Najgosteje so poseljene Padsko nižavje ter nekatere priobalne ravnine in kotline v notranjosti (Lombardija, Ligurija, Kampanija), zelo redko pa gorata območja (Aosta, Bazilikata, Sardinija). Prebivalstvo je skoraj v celoti katoliške vere; v Piemontu ok. 100.000 valdežanov. Katolicizem je bil državna vera do 1984, ko so bile razveljavljene lateranske pogodbe. V j. Italiji primanjkuje učiteljev in tudi število šol ne zadostuje, tako v posameznih provincah delež nepismenih še vedno presega 10 %. Italija ima skupno 49 državnih, zasebnih in katoliških univerz in visokih šol. Najstarejša evropska univerza je univerza v Bologni (ustanovljena 1119).

Državna ureditev
Z ustavo 1948 je Italija republika z demokratično parlamentarno ureditvijo. Vodi jo predsednik države, ki ga za sedem let izvoli parlament. Parlament, ki ima zakonodajno in nadzorno funkcijo, je dvodomen: poslanska zbornica (camera dei deputati) s 630 poslanci in petletnim mandatom ter senat (senato della repubblica) s 325 senatorji, ki so izvoljeni po regionalnem načelu. Predsednik republike imenuje predsednika vlade in na njegov predlog tudi ministre. Za Italijo sta značilna veliko število strank in pogosta menjava vlade. Pravosodje je urejeno po francoskem zgledu. Sodstvo se deli na upravno na eni ter kazensko in civilno na drugi strani, z vrhovnim sodiščem kot najvišjim organom v Rimu. Splošna vojaška obveznost.

Gospodarstvo
Na gospodarskem področju je Italija ena izmed sedmih najpomembnejših držav na svetu. Očitna pa je velika razlika med industrijsko razvitim S in kmetijsko zelo zaostalim J (mezzogiorno). Ok. 3 % prebivalcev je zaposlenih v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu, 33 % v industriji, 64 % v državnih in zasebnih storitvenih dejavnostih. Ok. 60 % celotne površine je obdelovalne, od tega dobri dve tretjini njiv, drugo travniki in pašniki. Na njivskih površinah prevladuje pšenica, osnova italijanske prehrane (testenine). Poleg pšenice še riž (v Padskem nižavju), koruza, ječmen, skladkorna pesa, tobak, soja in krompir. Zelo razširjeno je tudi intenzivno pridelovanje zelenjave (predvsem paradižnik, artičoke). Za vso državo je značilna vinska trta; Italijo prištevamo med največje proizvajalke in izvoznice vina na svetu. Povsod v srednji in južni Italiji so nasadi oljk (največja proizvodnja oljčnega olja v Apuliji). Za s. Italijo je značilno sadjarstvo, na J v Kalabriji in na Siciliji pridelujejo agrume. Za srednjo Italijo značilno colturo mista (mešane kulture) so nadomestili monokulturni nasadi. V živinorejo je usmerjena predvsem s. Italija (govedo, prašiči, perutnina), na J posebej ovce. Italija uvaža sveže mleko (predvsem iz Bavarske). Prevladujejo majhna kmetijska posestva, ki so nastala z delitvijo zemljiške posesti oz. zaradi nekdaj uveljavljenega zakupnega sistema (polovični in občasni najem). Za ribištvo je značilen priobalni ribolov; pretiran ulov in onesnaženost Sredozemskega morja sta povzročila, da se število zaposlenih v tej panogi manjša. Rudarstvo v surovinsko revni Italiji nima posebnega pomena; le redko so ob rudnih nahajališčih (sadra, kamena sol, pirit, nafta in zemeljski plin, nekaj rud) nastala večja industrijska središča. Že od nekdaj je zelo pomembno lomljenje marmorja v Carrari. Zaradi pomanjkanja premoga dajejo električno energijo hidroelektrarne v Alpah. Vir energije je tudi vulkanska para, ki jo izkoriščajo v geotermičnih elektrarnah (npr. Larderello v Toskani). Italija uvaža zemeljski plin in nafto. Najpomembnejše industrijske panoge so: strojna in avtomobilska industrija, tekstilna, oblačilna, kemijska, živilska industrija in industrija nasladil. Glavno industrijsko območje je v trikotniku mest Torino–Genova–Brescia; središči jeklarske industrije sta v Apuliji (Taranto) in Lombardiji (Milano). Rafinerije nafte so v obalnih mestih. Italija je v svetovni trgovini izvoznica strojev in avtomobilov, tekstilnih izdelkov, čevljev, kemijskih izdelkov in kmetijskih pridelkov (sveže sadje in zelenjava, agrumi, vino, oljčno olje) ter uvoznica industrijskih surovin, goriva, polizdelkov, posebnih strojev in elektrotehničnih izdelkov. Prometno najbolj razviti sta severna in srednja Italija, prometno omrežje v j. Italiji je redkejše. Zelo pomemben je cestni promet (za potniški in tovorni promet). V Alpah je več gorskih prelazov in predorov; proti J sta speljani dve avtocesti: Autostrada del sole (Milano–Neapelj–Reggio Calabria) in avtocesta ob jadranski obali. Najpomembnejša pristanišča so Genova, Livorno, Neapelj, Benetke in Trst; mednarodni letališči v Rimu in Milanu. Pomemben vir dohodka je turizem; na leto več kot 55 mln. turistov. Zaradi raznolike pokrajine, milega podnebja, zgodovinskih in kulturnih spomenikov Italija velja za klasično turistično državo.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001)	1105,2 mlr. USD, 19.080 USD na prebivalca
delež po panogah (2001, ocena)	kmetijstvo 2 %, industrija 30 %, storitvene dejavnosti 68 %
uvoz (2001, ocena)	226 mlr. USD
izvoz (2001, ocena)	243 mlr. USD

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek