južnoameriška glasba, v glasbi dežel Srednje in Južne Amerike prevladuje katoliška glasbena kultura od prihoda Evropejcev v 16. st. Šele v 19. st. so začeli odkrivati ostanke prvotne indijanske glasbe; na novo se jim je pridružila črnska glasba z ritmičnimi in poudarjenimi bobnarskimi prvinami. Zaradi tega je sodobna južnoameriška glasba oblikovno in slogovno tako bogata, posebej ljudska glasba. Med najpomembnejše skladatelje 20. st. sodijo Argentinci A. Ginastera, A. Piazzolla (tango) in v Nemčiji delujoči M. Kagel, Brazilec H. Villa-Lobos, Mehikanca J. Carrillo in Joaquin Gutiérrez-Heras (*1927), Čilenci P. H. Allende Saron, Juan Allende-Blin (*1928) in Gustavo Becerra Schmidt (*1925). Kot najpomembnejše glasbeno prizorišče na južnoameriški celini se je predvsem med drugo svetovno vojno razvil Teatro Colón v Buenos Airesu, kjer je delovalo več evropskih emigrantov (npr. F. Busch, E. Kleiber, D. M. Šijanec). Posebne plesne in druge oblike južnoameriške glasbe – predvsem s Karibov in iz Mehike – so vplivale tudi na plesno zabavno glasbo ter jazz po vsem svetu (npr. fandango, tango, cueca, rumba, samba, habanera, merengue, bolero, bossa nova, salsa, son, mariachi, kalipso, reggae idr.); za rock in jazz s primesmi južnoameriške glasbe pogosto v uporabi skrajšana označitev latino (angleško latin rock, latin jazz).