nizkonemška književnost, književnost v nizkonemškem jeziku oz. narečju; deli se na: 1. staronizkonemško, v splošnem staro (nizko) saško književnost (pribl. 800–1000), njena najpomembnejša spomenika svetopisemska aliteracijska epa Zveličar (Heliand) in Starosaška Geneza (Altsächsische Genesis); 2. srednjenizkonemško književnost (pribl. 1200–1650) s proznimi kronikami, pravnimi zapisi, z legendami in nabožnimi knjigami, duhovnimi in ljudskimi pesmimi, poučno literaturo (Lisica Zvitorepka, Reinke de Vos, 1494), ljudskimi knjigami (mdr. pogrešani izvirni zapis Eulenspiegla), mrtvaškimi plesi, z velikonočnimi, pustnimi in legendarnimi igrami, v 16. st. z reformacijskimi dramami. Iz obnoviteljskih prizadevanj nizkonemške književnosti, potem ko jo je od 17. st. skoraj popolnoma izrinila visokonemška književnost, se je razvila 3. novonizkonemška književnost.
Dostopnost