medicina [latinsko], zdravstvo, zdravniška veda; znanost o zdravem in bolnem človeku, predvsem védenje o boleznih, ki temelji na naravoslovnih znanostih, kot so anatomija, fiziologija, patologija, mikrobiologija, farmakologija, kemija, fizika ipd.; prepoznavanje (diagnoza), zdravljenje (terapija), preprečevanje (profilaksa) bolezni. Strokovna področja: interna medicina, kirurgija, ginekologija in porodništvo, pediatrija, oftalmologija, otorinolaringologija, dermatologija, ortopedija, zobozdravstvo, psihiatrija, nevrologija, rentgenologija in radiologija, anesteziologija.
Zgodovina Človek je bolezni najprej razlagal kot delo demonov v okolici, zato so se z njimi ukvarjali čarovniki (vrači oz. šamani), pozneje duhovniki. Zaklinjali so demone, zdravili z zdravilnimi rastlinami in preprostimi kirurškimi posegi: z odstranjevanjem tujkov, ravnanjem zlomljenih kosti, prediranjem ognojkov in porodništvom. Odprtine, ki so jih odkrili na najdenih lobanjah, so bile najbrž deloma narejene za zmanjševanje bolečin pri zvišanem tlaku v lobanji (npr. kot posledica tumorja), še bolj pa za izganjanje demonov. Pri razvitih kulturah, npr. v Babilonu, so iskali naravne vzroke bolezni v spremembah telesnih sokov zaradi učinkov iz zraka. V starem Egiptu so bili zdravniki državni uslužbenci. Precej izkušenj so že imeli pri zdravljenju očesnih bolezni in sladkorne bolezni ter pri ukrepih med nosečnostjo. V Izraelu so veljali poleg medicinskih še strogi higienski ukrepi. Na Kitajskem je bila akupunktura znana že 2000 pr. n. š. Ko je grška filozofija začela razlagati naravne dogodke, so bolniki iskali pomoč pri Asklepijevih (Eskulap) duhovnikih. Hipokrat (460–377 pr. n. š.) je medicino osvobodil religiozno-praznovernih okovov in ji dal prve znanstvene temelje: opazovanje bolnikov z ogledom, pretipavanjem in osluškovanjem. Anatomske raziskave s sekcijo živali, uvajanje kirurških postopkov, prepoznava srca kot osrednjega organa pri gibanju krvi in druga spoznanja o človekovi anatomiji in fiziologiji so bila mogoča šele s sekcijo človeških trupel, ki jo je na zdravniški šoli v Aleksandriji opravljal Herofil (v 3. st. pr. n. š.). Po Asklepiadovem nauku (†40 n. š.) nastane bolezen zaradi nepravilnega gibanja trdih telesnih delcev. Na razvoj medicine je odločilno vplival rimski zdravnik Galen (129–199), ki je za temelj nauka o boleznih postavil anatomijo in fiziologijo. Dediščino propadlega rimskega cesarstva je tudi na področju medicine prevzel Bizanc (npr. ustanovitev prvih bolnišnic). Grški medicinski zapisi so prek Sirije prišli do Perzije, kjer so jih prevedli in spodbudili razvoj arabske medicine. Ar Razi (865–925) je v Bagdadu poleg medicinske enciklopedije in veliko drugih del sestavil tudi prvo arabsko delo o kirurgiji, medicino pa je obogatil tudi s pritegnitvijo kemije. Avicenna (980–1037), največji arabski zdravnik, je uvedel uporabo klistirja in ledenih obkladkov, prvi je uporabljal kavo kot sredstvo za stimuliranje delovanja srca in spodbujal povezovanje telesnega in psihičnega zdravljenja. Prek arabskega pismenstva se je grška medicina s salernsko zdravniško šolo v 11. st. vrnila v Evropo. Arabska besedila so prevedli v latinščino in tako znova širili Hipokratov in Galenov nauk. Krščanstvo je na začetku zavrlo znanstveni razvoj medicine; bolezni so razlagali kot božjo voljo in si niso upali opazovati in raziskovati človeškega telesa. Nego bolnikov so kot usmiljensko delo opravljali predvsem verski redi. Šolali so negovalke (npr. v samostanu Montecassino, v benediktinski opatiji Sankt Gallen), se ukvarjali z zdravilnimi zelišči in napravili nasade zdravilnih rastlin. V srednjem veku sta bili najpomembnejši zdravilni metodi puščanje krvi in klistir. V 12. st. so nastale prve univerze, v katerih so poučevali tudi medicino. V 15.–16. st. so začeli kritizirati staro medicino, eden najpomembnejših kritikov je bil Paracelsus. Podlaga nove medicine, ki je priznavala samo opazovanje, je bilo delo o anatomiji A. Vesaliusa; spodbudilo je kirurgijo, predstavnik je bil A. Paré. Leonardo da Vinci (1452–1519) je sam seciral trupla in narisal več kot 1000 slik človeškega telesa, ki so jih objavili šele 1796. V 17. in 18. st. se je v medicini vedno bolj uveljavljalo raziskovalno delo. W. Harvey (1578–1657) je prvi opisal krvni obtok in napisal veliko del o fiziologiji, fiziki in kemiji. Fizikalna usmeritev medicine razlaga delovanje organov z mehanskimi silami, kemijska pa bolezni kot kemične motnje v telesu. Popolnoma novo razumevanje je omogočil mikroskop; R. Hooke (1635–1703) je prvi opazil celično sestavo rastlinskih tkiv; A. van Leeuwenhoek (1632–1723) je preiskoval telesne izločke (npr. mleko) in opisal življenjski svet mikroorganizmov v vodnih kapljicah, M. Malpighi (1628–1694) je mdr. raziskoval mikrozgradbo organov. V 18. st. so poskusna dognanja dopolnili z opazovanji bolnikov. Spoznali so pomen življenjskih razmer za zdravje. Začetki higiene so opisani v delu J. P. Franka Medicinska policija (Medizinische Polizei). Pomoč pri porodih, do takrat prepuščeno babicam, so prevzeli zdravniki, ki so operativno pomoč pri porodih opravljali po kirurških načelih. Do 19. st. se je nabralo že toliko raziskovalnega in izkustvenega znanja, da je postala nujna delitev medicine na različna strokovna področja in ustanovitev ustreznih kateder na univerzah. Napredek fizike in kemije v 19. in 20. st. je spodbudil tudi razcvet medicine. Kot temelj bolezni so opisali celico (R. Virchow). Odločilen preobrat za vso medicino je pomenila uvedba narkoze. Za udušitev bolečin so do 1846 poznali le alkohol (na Orientu tudi opij). Tega leta pa je zobozdravnik W. Morton v ZDA kot narkotik prvič uporabil eter, ki je omogočil neboleče, dolge in zapletene kirurške posege. Tehnika narkoze je bila še zelo pomanjkljiva, manjkale so predvsem kirurške izkušnje. Nič niso vedeli o bakterijah, zato so pri operacijah okužili bolnike. Med najpomembnejša odkritja 19. st. štejemo prepoznavo bakterij kot povzročiteljev okužb ter iskanje cepiv in obrambnih snovi. Za utemeljitelja bakteriologije veljata L. Pasteur in R. Koch. J. Lister je uvedel asepso, ki jo je nadomestila antisepsa; I. P. Semmelweis je odkril, da je poporodna mrzlica posledica okužbe in uvedel v porodništvo skrbno umivanje rok. Bakteriološka izolacija kužnih klic je omogočila razvoj ustreznih zaščitnih snovi (E. A. von Behring) in imunizacije (zaščitnih cepljenj). P. Ehrlich je 1910 izdelal Salvarsan®, prvo kemijsko zdravilo za učinkovito zdravljenje bakterijskih okužb (kemoterapija). Z novimi raziskovanji so odkrili sulfonamide (G. Domagk) in antibiotike (A. Fleming). Eden najpomembnejših dogodkov ob prelomu stoletja je odkritje sevanja in njegove uporabe. Z rentgenskim sevanjem so se uresničile stoletne želje zdravnikov, da bi lahko pogledali v človeško telo; s tem so lahko tudi operacije postale bolj usmerjene. Obsevanje z radioaktivnimi elementi (radioaktivnost, radij) omogoča mdr. zdravljenje tumorjev v notranjosti telesa. V 20. st. se je razširila in uveljavila uporaba kemijskih zdravilnih snovi, ustanovili so številne bolnišnice, izboljšali metode preiskav (elektrokardiografija, označevanje z radioaktivnimi snovmi, scintigrafija, računalniška tomografija, jedrska spinska tomografija in druge), razvili anestezijo in kirurške tehnike, spodbudili raziskovanje in zgodnjo prepoznavo rakastih bolezni, razvili transplantacijo (presajanje) in nadomeščanje organov, preprečevanje zanositve in porodništvo, izboljšali preprečevanje bolezni, medicino dela in športa, geriatrijo; nove možnosti ponuja genetika, ki raziskuje dedno snov in išče možnosti, da bi vplivali na bolezni na molekularni ravni. Od 19. st. namenjajo v medicini več pozornosti tudi psihičnim dogajanjem. Psihologija in psihiatrija sta zato postali precej pomembnejši. Znanstvena medicina je v razvitih, civiliziranih državah povečala povprečno življenjsko dobo s 37 na več kot 70 let.
Dostopnost