dualizem [latinsko], 1. filozofija:vsak filozofski nauk ali svetovni nazor, ki zagovarja dve poslednji načeli, ki ju ni mogoče speljati na eno ali na neko skupno tretje načelo (monizem, pluralizem). Dualizme razl. vrst so zagovarjali številni misleci, npr. R. Descartes (mišljenje in razsežnost), I. Kant (razum in čutnost); religiozno utemeljen je v glavnem dualizem med Bogom in hudičem, dobrim in zlim, svetlobo in temo.
Sorodna gesla: Andrássy, Gyula starejši | Friderik II. Veliki | sacerdotium | triada3. fizika:valovno-delčni dualizem, dvojnost oz. dvoličnost narave delcev in valovanj, s katero so se v začetku stoletja srečali fiziki, ki so snovali kvantno teorijo. Najprej so jo opazili pri svetlobi: ta se je pri uklonskih in interferenčnih poskusih v optiki vedla kot elektromagnetno valovanje, pri pojavih, pri katerih pride do izraza oddaja (emisija) in absorpcija svetlobe (fotoefekt, Comptonov pojav), pa kot tok delcev (kvanti oz. fotoni). Obe modelski predstavi (valovanje in delci) se med seboj izključujeta. Ni mogoče reči, da svetloba je valovanje ali delec, temveč le, da se (glede na izvedbo poskusa) vede kot prvo ali drugo. Analogno velja za osnovne delce. L.-V. de Broglie je opravil poskus s tokom delcev in opazil njihove interferenčne oz. uklonske slike, značilne za valovanja. Delcem (npr. elektronom, nevtronom) in tudi velikim telesom lahko pripišemo valovne lastnosti. Valovna dolžina je obratno sorazmerna z gibalno količino, zato je za velika telesa (npr. avto) nemerljiva. O »resnični« naravi osnovnih delcev tako ne moremo reči nič končnega in določnega, saj je rezultat opazovanja odvisen od načina izvedbe poskusa – spremeniti so morali način gledanja, ki obeh lastnosti ne ločuje, temveč ju združuje. Zato v kvantni mehaniki opisujemo kvantne delce z enačbo gibanja (npr. s Schrödingerjevo enačbo), ki se ne spušča v naravo delca oz. valovanja, temveč oboje opisuje enako.
Dostopnost