Rafael (Raphael), pravo ime Raffaello Santi, italijanski slikar, *verjetno 6.4.1483 Urbino, †6.4.1520 Rim; sin slikarja Giovannija Santija (†1494), učenec Perugina. Peruginovega liričnega vpliva se je Rafael otresel že ob koncu svojega bivanja v Perugii, s Sposalizio (Marijina zaroka, 1504, Milano) pa je svojega učitelja presegel. V Firencah pod vplivi Leonarda da Vincija, fra Bartolommea in Michelangela Buonarrotija dokončno razvil svoj slog slikanja, ki je temeljil na plastičnosti in monumentalnosti. Slikal je Madone, svetniške upodobitve, portrete in Svete družine (Madonna Casa Tempi, 1505, München, Madona z liščkom, Firence, La Belle Jardinière, 1507, Pariz). V zrelem obdobju je figure upodabljal kontrastno v razgibanih skupinah in organsko ločene od krajine ali arhitekture kot ozadja (Polaganje v grob, ok. 1507, Rim). 1508 ga je papež Julij II. poklical v Rim in mu zaupal poslikavo treh soban (Rafaelove stanze) v Vatikanu. V Stanzi della Segnatura (z znanima freskama Disputa in Atenska šola), Stanzi d'Eliodoro in Stanzi dell'Incendio mu je uspelo doseči popolno usklajenost med raznolikostjo motivov ter vsaki posamezni slikarski temi vsakič prilagojeno formo in kompozicijo. V vili Farnesina je v vedrem duhu naslikal freski Zmagoslavje Galateje (1514) in Amor in Psiha (ok. 1518). V predlogah za deset tapiserij je upodobil zgodbe iz apostolskih del (1516). Ustvaril je tudi tabelne slike Madonna Sistina (ok. 1512/13, Dresden), Madonna della seggiola (ok. 1514, Firence) in portreta papežev Julija II. (1511/12, Firence) in Leona X. (1517–19). Rafael (tudi načrti za cerkev sv. Petra) je izpeljavo številnih naročil (loggie v Vatikanu) zaradi preobremenjenosti prepustil svojim učencem in svoji delavnici. Preprosta monumentalnost njegovih skrbno zasnovanih del je stoletja veljala za utelešenje klasičnega slikarstva.
Dostopnost