knjižno slikarstvo, naslikan ali narisan ornamentalni ali figuralni okras rokopisov (večinoma v tesni povezavi z besedilom) kot obroba, ornamentalne strani, inicialke ali miniature na svojih straneh. Snovi: voščene, vodene ali tempera barve, tuš in zlato na pergamentu ali papirju. Knjižni slikar se je v srednjem veku imenoval iluminator, vendar so se razlike med njim in miniatorjem, oblikovalcem inicialk in naslovov poglavij, sčasoma zabrisale. Že v 13. st. so oba naziva uporabljali za enak pomen. V knjižnih zvitkih starega veka so bile poslikave večinoma vključene v besedilo ali pa so jih postavljali na rob, npr. v egipčanskih (2. tl. pr. n. š.) in nato v grških in rimskih papirusnih zvitkih. Kodeks (povečini s pergamentnimi listi), ki se je pojavil v 4. st., je bil primeren za upodabljanje posameznih prizorov v obliki samostojnih slik v bolj ali manj okrašenih naslikanih okvirjih (najstarejši primerek: quedlinburški fragment Itale v Berlinu, 4. st.). Do sredine 7. st. je knjižno slikarstvo mogoče zaslediti predvsem v Italiji in na krščanskem Orientu. Šele po 650 se je pojavil tudi onstran Alp (samostana Luxeuil in Corbie), sprva v izrazito ornamentalni izvedbi. Pomembno vlogo so imele irsko-anglosaške pisarske šole, v katerih so nastajali evangeliarji s keltsko-germansko ornamentiko, povezano s sredozemskimi prvinami (Lindisfarnska biblija, Book of Kells). Na celini so pod Karolingi poskušali knjigo mimo njene osnovne namembnosti izoblikovati tudi kot samobitno umetniško stvaritev (Codex Aureus iz samostana Sankt Emmeran v Regensburgu, zdaj v Bayerische Staatsbibliothek, München). Od 9. st. je knjižno slikarstvo poleg freskantstva nosilec razvoja evropskega slikarstva. Nastale so številne šole: otonska s središčem v Reichenauu (evangeliar Otona III., perikope Henrika II.), katerih stvaritve so med najbolj pomembnimi in samosvojimi dosežki srednjeveške umetnosti sploh. Po določenem zastoju v 12. st. je začel iz Francije izhajajoči gotski slog prevladovati tudi v knjižnem slikarstvu. Hkrati so začeli obravnavati tudi posvetne teme, predvsem v službi knežjih mecenov; poleg osebnih molitvenikov (livres d'heures – horarijev) so bogato okraševali tudi kronike in posvetne pesnitve (Heidelberški pesniški rokopisi). Vrhunec in v določenem smislu konec so bila naročila cesarja Maksimilijana I. (Theuerdank, molitvenik). Od druge polovice 15. st. so razcvet tabelnega slikarstva, tiskane knjige in nove grafične tehnike postopoma spodrinile knjižno slikarstvo.
Dostopnost