radijska tehnika, področje elektronike, ki obsega brezžični prenos razl. sporočil (npr. telegrafskih znakov, pogovorov, regulacijskih, krmilnih in merilnih signalov, radijskih in televizijskih oddaj); prenašajo jih elektromagnetna valovanja. Temelj vseh postopkov radijskega prenosa je modulacija: v skladu z nizkofrekvenčnim signalom (tj. sporočilo) spreminjajo visokofrekvenčno električno nihanje, tega pa oddajo kot nosilno elektromagnetno valovanje. S tem dosežejo troje: visokofrekvenčni signali se bolje širijo, laže jih je oddajati, poleg tega pa omogočajo prenos več sporočil hkrati. Moduliran električni signal (nosilna frekvenca) se v oddajniku ojači, z anteno pa pretvori v elektromagnetno valovanje – v tej obliki nato izseva. Na sprejemni strani ga prestreže antena. V njej valovanje inducira oz. vzbudi električno nihanje. Ta se v več stopnjah ojači, z demodulacijo pa sprejemnik iz njega izloči nizkofrekvenčni signal. Sporočila, ki jih prenaša ta signal, obdelajo ustrezna vezja: npr. pri običajnih radijskih prenosih jih ojačijo in vodijo v zvočnik, pri digitalnih prenosih podatkov pa iz njih izluščijo digitalni zapis in ga shranijo v ustrezni pomnilnik. V večini sodobnih visokofrekvenčnih sprejemnikov in v vseh območjih valovnih dolžin danes uporabljajo superheterodinske sprejemnike (npr. radijski in televizijski sprejemniki, naprave za radijsko navigacijo, radarske naprave).
Dostopnost