• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
pozitivizem [latinsko], spoznavnokritično in metodološko pojmovanje, po katerem je to, kar je dano (positum, tj. čutno zaznavanje in predstavljanje), temelj spoznanja; vse (metafizične) izjave, ki jih ni mogoče zvesti na tovrstna dejstva, so nesmiselne in brez praktične vrednosti. Pojem izvira od A. Comta, ki je pozitivizem pojmoval kot splošne znanstvene postopke, ki vključujejo tudi družboslovne vede (družboslovje). Pozitivisti so bili predvsem J. S. Mill, H. Spencer, predstavniki francoskega razsvetljenstva (J. d'Alembert, A.-R.-J. Turgot), v Nemčiji pa nekateri filozofi poznega 19. st. (E. Mach, R. Avenarius, E. C. Dühring idr.). Nasprotno racionalizem, idealizem, intuicionizem; sorodnost z materializmom, mehanicizmom, senzualizmom. – Tudi v pravu (pravni pozitivizem).

Sorodna gesla: Adorno, Theodor W. | agnosticizem | Alembert, Jean d' | analiza jezika | angleška filozofija | Avenarius, Richard | Comte, Auguste | Condorcet, Marie Jean Antoine Nicolas de Caritat | družboslovje | Dühring, Eugen Carl | dunajski krožek | evropska filozofija | filozofija narave | filozofija zgodovine | francoska filozofija | Hume, David | Husserl, Edmund | idealizem | intuicionizem | italijanska filozofija | klasična filologija | kritična teorija | kritični racionalizem | Mach, Ernst | materializem | mehanicizem | Mill, John Stuart | mišljenje | naturalizem | nemška filozofija | neopozitivizem | nesmrtnost | pravni pozitivizem | racionalizem | razsvetljenstvo | Schlick, Moritz | senzualizem | simbolizem | spekulacija | Spencer, Herbert | spor o pozitivizmu | Tarski, Alfred | Turgot, Anne-Robert-Jacques | Wittgenstein, Ludwig


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek