kanon ([kánon], grško, ‘pravilo’),
1. splošno: vodilo, navodilo; seznam, razvid.
2. krščanska Cerkev: 1) spisi Svetega pisma, ki jih je po katoliškem nauku navdihnil Bog in so zato obvezujoči v veri (nasprotno apokrifi); kanonske tabele, tabele s številkami odlomkov evangelijev, po katerih je bilo mogoče najti enaka ali podobna besedila; v srednjeveških knjigah so stale pred evangeliji in so bile navadno bogato okrašene. 2) v mašni liturgiji evharistične molitve (od reforme 1968 so na voljo štiri). 3) seznam svetnikov (kanonizacija; razglasitev za svetnika).

Sorodna gesla: apokrifi | kanonise | Markion | povzdigovanje | prefacija | razglasitev | svetniki | Sveto pismo | Visoka pesem
3. katoliška Cerkev: cerkvene pravne določbe (kanonsko pravo) v nasprotju z državnimi zakoni; kanonska starost, najnižja starost za določene službe; kanonski zadržek, ovira za posvetitev ali cerkveno službo.

Sorodna gesla: aklamacija
4. glasba: najstrožja oblika melodičnega posnemanja (imitacija), pri kateri vsi glasovi v časovnih presledkih izvajajo isto tonsko zaporedje, ki se lahko pojavlja v obliki rakovega postopa, obrnitve, kot časovno podaljšano (avgmentirano) ali skrajšano (diminuirano).

Sorodna gesla: caccia | fuga | imitacija | kontrapunkt | obrnitev | rakov postop
5. likovna umetnost: načelo študija proporcev, s katerim naj bi dosegli idealne proporce človeške figure. Poskušali so ga doseči Poliklit, Vitruvij, pozneje L. B. Alberti, Leonardo da Vinci, A. Dürer in J. G. Schadow.

Sorodna gesla: Alberti, Leon Battista | Dürer, Albrecht | Leonardo da Vinci | Poliklit | proporc | Schadow, Johann Gottfried | Vitruvij
6. vojaštvo: [kanón] italijansko canna, francosko canon (‘cev’), v 16. in 17. st. označitev težkih topov; zdaj topovi z velikim kalibrom in dolgimi cevmi, ki z močnim smodniškim nabojem dosežejo veliko začetno hitrost izstrelka na precej pokončni krivulji leta.

Sorodna gesla: havbica


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek