idealizem [grško-latinsko], pojmovanje, po katerem je vsa stvarnost nematerialna ideja (Platon), um ali duh (Hegel); materija in zavest sta različna, vendar hkrati drug drugemu ustrezna pojavna načina duha. Kjer je duh pojmovan kot stvarnosti imanentna struktura, ki je substancialna in se nanaša na sebe (Schelling, Hegel), govorimo o objektivnem idealizmu; ta ni v nasprotju z realizmom, ampak s subjektivnim idealizmom, za katerega je stvarnost samo splet predstav zavesti (Descartes, Fichte, Malebranche) ali celo zgolj splet individualne zavesti (Leibniz, Berkeley, Schopenhauer). Kantov transcendentalni idealizem, na katerega se je navezal Husserl, izhaja iz dejstva, da lahko predmete zunanjega sveta spoznavamo le v oblikah in pravilih, ki so zavesti lastni, ne da bi se pri tem pokazalo, kakšne so stvari same na sebi. Vprašanja, ki izhajajo iz nasprotja med realizmom in idealizmom, danes obravnava filozofija jezika. – V splošni jezikovni rabi pomeni idealizem večidel praktični idealizem, tj. delovanje na podlagi vere v nadmaterialne vrednote; v širšem pomenu je idealizem nesebičnost, v negativnem pa neživljenjskost.
Dostopnost