aerodinamika [grško], nauk o pretakanju plinov, predvsem zraka. Aerodinamika obsega fizikalne zakone mirujočih teles v zračnem toku, gibajočih se teles v mirujočem zraku ali gibajočih se teles v gibajočem se zraku (letala, motorna vozila, rakete, izstrelki). Predmet preučevanja so predvsem hitrosti, tlaki, nastanek vrtincev in delovanje dinamičnega vzgona na profile. Porazdelitve tokov ob telesih v vetrovnikih opazujejo tako, da na telesa nalepijo svilene nitke, umetno ustvarjeni zračni tok pa obarvajo z dimom. Da si olajšajo delo, si pomagajo s pomanjšanimi modeli teles. V toku ob pomanjšanem modelu vladajo enake razmere kakor v toku ob originalnem telesu, če je Reynoldsovo število enako za oba. Za tridimenzionalni izračun tokovnih razmer ob telesih razdelijo prostor na majhne dele (volumske elemente) in numerično rešujejo zapleten sistem diferencialnih enačb. Računi so obsežni že za preproste probleme, opravijo jih le zmogljivi računalniki. Zračni upor nasprotuje gibanju telesa, vpliv oblike telesa na upor podaja koeficient upora, cu. Pri majhnih hitrostih zraka je tok laminaren, tj. enakomeren in brez vrtincev. Pri večjih hitrostih preide v turbulentni tok. V njem se sosednje plasti zraka mešajo med seboj, poveča se zračni upor. Telesa v aerodinamiki zato oblikujejo tako, da ob njih nastaja čim manj turbulenc. Zračne plasti, ki tečejo v bližini površine telesa, se zaradi trenja gibljejo počasneje kakor bolj oddaljene plasti. Te površinske plasti sestavljajo mejno plast. Njena debelina je odvisna od dolžine obtoka površine, hitrosti toka in viskoznosti zraka.
Dostopnost