visokofrekvenčna kinematografija, postopki za fotografiranje kratkotrajnih pojavov ali hitrih premikov, s katerimi v sekundi posnamejo več kakor 1000 slik. Hitrosti snemanja do 35.000 slik v sekundi dosežejo po načelu časovne lupe. Postopek je podoben snemanju navadnega filma. Medtem ko se pri navadnem filmu trak med snemanjem posamezne sličice za trenutek ustavi, pa pri tem postopku filmski trak nepretrgano teče. Sliko, ki bi bila sicer razmazana, na trak projicirajo s prizmami. Te se sinhrono vrtijo s trakom, tako da posamezna sličica potuje hkrati s filmom, v resnici pa se glede na film ne giblje. Do 300.000 slik/s dosežejo, če se film nepretrgano hitro vrti na bobnu, predmet pa osvetljujejo s hitrimi, elektronsko krmiljenimi bliski, npr. s Kerrovo celico. Pri Framingovi kameri miruje krožno ukrivljeni filmski trak, sliko pa nanj projicirajo z vrtečim se zrcalom skozi sistem leč, ki stoji pred vsako sliko. Za hitrosti od 300.000 do 10 mln. slik/s osvetljujejo z vrsto rastrsko urejenih in zaporedno prižganih bliskov, ki za objektivom na mirujočem filmu ustvarijo niz sosednje ležečih slik. Tudi z navadnim fotografskim aparatom lahko posnamemo hitro si sledeče sličice, ki pa se delno prekrivajo. Zaklop odpremo za daljši čas, predmet, ki je sicer v temi, pa osvetljujemo s kratkotrajnimi bliski iz stroboskopa. Visokofrekvenčno kinematografijo rabijo v biologiji (npr. za snemanje gibanja živali in ljudi), pri raziskavah učinkov razstreliv in potekov eksplozij, za opazovanje gibanja izstrelkov in njihovega obnašanja po dotiku s tarčo, za opazovanje materialov pri hitrih mehanskih nihanjih (npr. pod vplivom ultrazvoka) ali trganju.
Dostopnost